Andi 2022 - Huaraz

1. del - Huaraz

Tako, pa je napočil trenutek potovanja na drugi konec sveta. To noč spanja ne bo, pot do končne destinacije pa bo trajala še naslednjo noč. Pravzaprav je še malo več...

Začelo se je kake 3 mesece nazaj, ko je Boštjan rekel "za prvomajske imam 2 tedna oddiha od družine" (seveda vse skupaj v prenesenem pomenu) in že poslal par predlogov. Mene ni bilo težko prepričat, Andi so bili že dolgo želja. Valentini se je zdelo malo preveč "divje". Na začetku je tudi zgledalo tako...a se je potem vedno bolj izkazovalo, da področje vseeno ni tako daleč iz civilizacije. Je pa res, da moraš biti kar pripravljen. Še nekaj kandidatov je bilo, a na koncu se ni nihče zares odločil.

V današnjih časih je na daljših potovanjih poglavje zase korona birokracija. Polno nekih papirjev in obrazcev "za našo varnost", ki so v resnici sami sebi v namen, ker določene reči so že res absurdne. Recimo: kot polno cepljen lahko potujem skoraj po celem svetu. Ampak ne smem pa iz italijanskega letališča...če bi kdo kje zahteval kaj več. Čeprav ne. Torej potreben je še hiter test. Seveda izveden na način, da palčke v nosu še čutil nisem. Še bolj absurdna zadeva pa je bila, da so v Benetkah potrebovali pol ure, da so ugotovili, da ena doza Janssna pomeni polno cepljenost. Ko me je počasi minevalo potrpljenje in sem rekel, da so mi kot zdravstvenemu delavcu precej jasne reči okoli cepljenja pa v odgovor "Yes, sir! Of course sir! You are right sir...but...I have to check with mu superior...and immigration officer...and..."

Že hitro je postalo jasno, da se bojo zapleti nadaljevali v Amsterdamu. "Due to holidays crowd and shortage of staff there will delays." Kasneje pa so le priznali, da je vse skupaj zaradi stavke letališkega osebja. "We are sorry for inconvenience". Mogoče jim pa dvignete plače...pa se ne bo treba nikomur opravičevat... No, kar je sledilo, je bilo pa prava polomija. Kot da ne bi nihče več vedel, kaj dela in kaj se dogaja... "We are now boarding airplane for Calgary but without baggage. We dont know, when you will get it. Maybe today or tomorrow." "There is airplane on gate F8. We dont know yet, if it will fly to Sao Paulo or Lima. We'll let you know as soon as we know." "We now have gate and we have plane for Lima. Proceed to gate F3. Sorry...there is no plane..." No...po 6 in pol urni zamudi smo se naposled le premaknili. Mnogi se danes niso...

Da nadaljujem že prej načeto misel o korona birokraciji... Najbolj seveda komplicirajo Italijani. Največ ljudi je tudi nosilo maske v Benetkah. Uradno so sicer na vse letališčih obvezne. A nihče ni nikogar opozarjal, če ni imel maske. V Amsterdamu je bila že ob prihodu kaka tretjina brez mask. Ko je ljudem dopizdilo ob čakanju in katastrofalni organizaciji pa že več kot pol. Aja, tudi velik del letališkega osebja jih ne nosi. Ena bolj smešnih reči je bilo tudi opozarjanje po zvočnikih na medsebojno razdaljo, ko smo se zaradi zamud gnetli kot sardele. So se pa vmes našli Azijci, ki so poleg FFP mask imeli še vizirje, lateks rokavice in celo kombinezone za delo v aseptičnih pogojih. V Limi se je delež mask od Amsterdama spet povečal. Tudi na ulici se jih vidi še precej. Kontrola potrdil o cepljenju pri vstopu pa je naravnost smešna. Lahko bi pokazal list, na katerem bi pisalo karkoli. Jaz tistega papirja niti do konca še nisem razgrnil, pa je že bilo "ok".

Zaradi zamud sva se tudi poslovila od rezerviranega nočnega avtobusa (Cruz del Sur) do Huaraza, tako da je bilo potrebno poiskati novega, tokrat pri drugem ponudniku (Movil Bus) zaradi ure odhoda. Ponovno nekaj korona birokracije... Kot sem napisal, pogoj za vstop v Peru je polna cepljenost. Domačini za koriščenje javnih storitev rabijo 3 doze. In najprej je človek, ki je prodajal karte zaradi tega kompliciral. Kaj narediti? Vprašaš za drugo mnenje - torej tistega ki opravlja kontrolo ob vstopu. On pa tega ne preverja. Aja, pa zgleda obstaja še magična beseda...ki tudi pri prodajalcu kart spremeni mnenje. Karta je bila 41 solov, kar je 10€ - za 8ur vožnje. Cena taksija iz letališča do avtobusne 4km stran je bila samo malo manj kot avtobus za oba. Brez barantanja pa bi bila celo enaka.

Avtobus je udoben. Bolj kot letalo na čezoceanskemu letu. Štarta samo nekaj m nad morsko gladino in se vzpne preko 4100m visokega prelaza Catacomca (ja, tu pulz in frekvenca dihanja malo narasteta) ter se spusti do Huaraza na 3050m. Končno sva tu! Po dveh bolj ko ne neprespanih nočeh je res pasalo se uležt v posteljo.

Huaraz je mesto s približno 120.000 prebivalci. Torej nekje v velikosti Maribora. A po površini precej manjši. Na začetku je orientacija v njem nekoliko težavna, saj nimaš nekih pravih orientacijskih točk, na katere bi se oprl. Vse stavbe so enake, rdeče opečnate brez fasade in "modularne" gradnje. Torej - vedno se da dodati še eno nadstropje. Malo drugačne so edine tiste v centru, okoli Plaza de Armas (generično ime za glavni trg). 3050m je uradna višina, a kot se spodobi za gorsko mesto, ni čisto na ravnini. Stisnjeno je v kotlino med Cordillera Blanca na V in Cordillera Negra na Z.

Veliko ljudi, pravzaprav velika večina, nosi maske na prostem. Obvezne so bile še do 1. aprila. Po nekaterih virih celo do 1. maja. Kar mi je bilo zelo všeč je, da ljudje res niso vsiljivi. Za razliko od npr Maroka, kjer na vsakem koraku skačejo do tebe z "my friend, u need guide". Mogoče tudi zato, ker turistov tu sedaj res ni. Čisto glavna sezona se res še ni začela, pa tudi korona jim je vse sesula. Kar tudi sami povejo po agencijah. Dejansko jim je premaknila turizem za kakih 10-20 let nazaj. No, ne korona seveda, pač pa ukrepi. Zahodnjakov skoraj ni. Po 3 dneh v Huarazu se ti zdi, da poznaš že vse, ki se nahajajo tu. Največ tujih turistov predstavljajo Izraelci. Ki pa jih tudi tu - kot povsod po svetu - no, recimo da ne najbolj ljubijo. Ob odsotnosti turistov je postala vsa logistika že kar podvig. Ali pa sva samo parkrat začela pri napačnih ponudnikih...

Za Huayhuash je bilo jasno, da greva v lastni organizaciji. Z 20+ kilogramskimi nahrbtniki na višinah med 4000 in 5000m. Z vso hrano za 8 dni, šotorom, kuhalnikom in plinom. No...tik pred odhodom je vendarle vedno močnejša postajala misel, da si omisliva osličke, ki bi nosili hrano za 7 dni, pa šotor, plin... In tako začneva preverjati možnosti. Najprej pri agenciji, ki je imela najvišje priporočilo v vodničku. Vodniček je sicer zelo dober...a v konkretnem primeru se je izkazal za zastarelega. Gospa na agenciji, Beljgijka, naju je najprej čudno, pravzaprav že kar obsojajoče gledala, češ da se v lastni režiji to ne dela. Pa stavki kot so "če sta izkušena morata še toliko bolj vedeti, da se to ne dela". Pa še cel kup neumnosti, kot npr, da če nisi 3x cepljen te ne spustijo v park, pa da imajo domačini pol k* turistov, ki zahajajo v težave in nihče več noče pomagat. Ko je prišla debata še do ledenikov in tehnične opreme, po Huayhuashu sva nameravala še na Ischinco, pa se je vse bolj kazalo, da ji ni (razen, če je bilo vse "izgubljeno s prevodom") jasna niti uporaba derez in cepina. Ko sem se tega pogovora spomnil po povratku iz Huayhuasha je pravzaprav zgledalo, kot bi gospa včeraj prišla iz Belgije in še v življenju ni resno hodila v hribe...

Naslednje priporočilo je bilo zadetek v polno. Paulino (klicali so ga kar don Paulino) je profesionalec. Občutek dobiš, da pozna vsako ped okoliških vrhov in je že neštetokrat prehodil vsako pot. "We would do it by ourself, we just need arriero and burros. Can you provide this?" "Of course, that`s why we are here!" Obsežno je razložil še, kakšen program imajo za turiste (torej voden treking), pa kaj se še splača pogledat, kje je potrebno bolj pazit...in to je to. Še 2 dni za aklimatizacijo...