Andi 2022 - Churup in aklimatizacija

julij 11, 2022

2. del - Churup in aklimatizacija

Skoraj vsi...maloštevilni tujci, ki sva jih srečevala v Huarazu in okolici, so si za Peru ali širšo okolico vzeli več časa (vsi, razen Romunskega para). Vsaj kakšen mesec, večinoma pa še več. In so se kar malo čudili, kako bova v 17 dni poleg dolge poti spravila cel Huayhuash, še kakšen vrh potem (kot je bil začetni plan), pa se še ustrezno aklimatizirala. Hja...ko si omejen z dopustom...pač tako je. Odhod v Huayhuash se je tako ali tako zamaknil za 1 dan. Ne bom rekel, da je to ravno dobra praksa...a 3 dni za aklimatizacijo...recimo da bo dovolj. No, mora biti, druge opcije ni ;)

Prvi dan je bilo potrebno zrihtati še marsikaj. Predvsem vso logistiko za Huayhuash. Tako - razen po dolgem in počez po mestu nisva zares hodila. A mesto na nekaj čez 3000m ima tudi klančke in če se želiš gibati z bolj hitrimi koraki...recimo, da sva prvi dan dihala malo globlje kot potem kasneje ;) Ostalo je še nekaj časa za obisk miradorja (razgledna točka) cca 300m nad mestom. Em...v turističnem slogu - lep del kar s taksijem ;)

Laguna Churup (4450m) in Laguna Churupita (4600m)

Prejšnji dan se zmeniva za colectivo (kombi prevoz) do Piteca na dobrih 3800m. 10S očitno ni cena za domačine...ampak ok, davek na "nepoznavanje lokalnih običajev". Vstopiš na "postaji" (v resnici pobirajo kar ko ulici) in za podobne zadeve je nekje 3S. No, je pa bila to povratna.

Kombiji, oz glede na število sedežev - minibusi - so v glavnem stare Toyote H100. Verjetno original za japonski trg - glede na količino prostora na potnika. Torej ene 2x manjša od današnjih "standardnih" evropskih kombijev za 9 oseb, a vendar se jih to noter spravi tudi po 15. Si že predstavljam Romune na naših AC... Aja, poleg šoferja je še pomočnik/sprevodnik. Ki ob polnem kombiju stoji (ker pač ni več prostora za sedenje) ob odprtih drsnih vratih in med vožnjo kliče nove potnike, tako da glasno 2-3x ponovi destinacijo oz smer vožnje.

Na vznožju smo nad gozdno mejo. Tako je zgledalo, a so še malo višje posamezne zaplate suhega tropskega gozda. Vse do 4500m. Se pa vidi, da je pot izjemno turistična. In da je res malo obiskovalcev, ker za tisto par ljudi, kar je sedaj, pač ne bi nadelovali 2m široke poti s stopnicami, robniki,... Je pa čuvaj, ki pobira vstopnino. 30S ni ravno malo, a se hitro navadiš, da je to neka splošna praksa tu. Ob sicer nizkih ostalih stroških je na koncu še vedno ok.

Na istem prevozu in posledično hodimo skupaj, sta še Nicole iz Kanade - ki sicer živi na Kostariki in ima veliko raje morje kot hribe, ter (pozabil ime) iz Izraela. Slednji naposled začne zaostajali, Nicole pa kljub zelo zgovorni naravi kar drži tempo. Vsake toliko omeni, da težko govori in hodi, a je to ne ustavi :) Kar presentljivo se mi do Churupa še ni zdelo, da bi se višina kaj veliko poznala. Počasnejši tempo...in to je to. Brez kakršne koli zadihanosti. Do Churupite je bilo malo drugače...

Pot je turistična. A tik pod jezerom je zahtevnejši del. Tudi nekaj zajl in gladka spolzka skala. Glede na to, da je sem verjetno prišlo že veliko takih, ki niso preveč vajeni hoje, sploh po težjem terenu...si ne predstavljam čisto, kako je bilo na višku sezone v predkoronskem času. Verjetno kar nekaj zapletov.

Povzpneva se na razgledno točko kakih 20m nad jezerom, malica in soglasna odločitev brez pomislekov, da greva še do zgornjega jezera. 1h30 piše v vodničku. "Ne ga srat...za teh 150 višincev?" V resnici jih je sicer malo več, ker gre gor in dol. In ja, dejansko je bilo 1h15. Zadnjih 100m pa strm, ubijalski klanec. Tu se je poznala višina. Vsak korak je šel z muko...a je šel. Misli mi uidejo na Grintovec...globoko pod nulo, orkanski veter, da zmrzujejo trepalnice in brada, nična vidljivost in gaženje do kolen ali še več...in takratno spraševanje "kaj mi je tega treba?". No, če drugo ne...odličen trening, predvsem za psiho :).

Sestopiva nazaj do spodnjega jezera, malica in rehidracija...a hitro želodec sporoči, da danes na tej višine ne bo prebavljal. Pa nič. Cel sestop do Piteca ga zato nisem obremenjeval. Po poti dol srečava še 2 Izraelca in klepetamo po poti. Gresta s prvim kombijem nazaj, midva sva imela plan, da greva peš še do ene vasi nižje, a je potem dež spremenil plan. Dolgo že nisem nič pil in zdi se mi, da bi bilo fajn kar ene pol litra vode...a želodec še vedno odločno pravi ne in iztisne ven vse do zadnje kapljice. V "dolini" pa je vse ok in že komaj čakam na tistega quarto pollo (četrt pečenega piščanca).

Honcopampa in dolina Akilpe

Še druga aklimatizacijska...malo krajša, da bova ju3 spočita :) Do Honcopampe pogledat predinkovske ruševine. Največja težava je spet logistika. Colectivo do Jangasa, naslednji colectivo do Aca. Od tu je do Honcopampe še 2h po asfaltu. Še dobro, da takrat pripelje mimo taksi... kakšno "naključje". Težko je reči, kdaj gre za uraden taksi, kdaj pa zgolj za domačina z avtom, ki malo dodatno zasluži. A dokler stvar funkcionira se nihče ne pritožuje. Razen morda dacarji.

Honcopampa je kar idilična vasica, na zelenem platoju ob potočku, v okolici pa beli 6-tisočaki. Tudi 6768m Huascaran - najvišji vrh Peruja se lepo vidi od tu. Ruševine pa...hja no, saj so zanimive, a ne bi rekel, da je neka izjemno impresivna zadeva.

Nadaljujeva proti dolini Akilpe. Ozka dolina z deročo reko je precej manj uhojena kot Churup. Prava džungla. No, menda gre za suhi tropski gozd. Bolj stran od reke je res malo bolj suh, tudi s kaktusi, ob reki pa je veliko vlage in polno orhidej. Dolina je delovala kar zanimiva in bi se še dalo hodit, a treba bo nazaj. Danes morava še nabavit hrano za 8 dni...pa še enkrat obiskat Paulina za zadnje detajle pred jutrišnjim zgodnjim odhodom.