Andi 2022 - zakaj ne kolesarit

4. del - Zakaj NE kolesarit

Ostala sta še zadnja 2 dneva. Prehdodne ideje so bile, da se povzpneva še na kakšen 5-tisočak. Pisco je že hitro odpadel, saj je logistično večji zalogaj. V igri sta ostala še Urus in Ischinca. A preostala 2 dneva sta malo premalo...pa še spominke je potrebno nabavit ;) No, glavni pomislek pa je vendarle varnostni. Ni še čisto suha sezona. In na povsem neznanem terenu, na ledeniku, na 5000+m si nekako res ne želiš...da te dobi kakšna megla ali sneženje. Seveda je govora o lastni organizaciji, kaj drugega odpade :)

S kolesom s Punte Callan (4200m)

Ok, kako torej v preostalih 2 dneh videti še čim več? Po možnosti še na drugo stran, v Cordillero Negro. Ena od stvari, ki jo opisuje in pravzaprav na veliko hvali vodniček, je kolesarjenje. Res da do zdaj še nisva videla enega samega kolesarja. A o tem nisva razmišljala. Tako greva po Huarazu v iskanje, kje se da sposodit kolesa. Večinima so propagirali vodene izlete. Že pri prvem ponudniku je bilo vse skupaj "rahlo nenavadno". V agenciji, kjer so jih izposojala se je izkazalo, da jih nimajo in so bili samo posredniki za drugega izposojevalca, v hostlu. Bicikli so bili precej "zjahani", za ne ravno skromnih 60S dnevno. Ker je bil namem bolj uživat in se ne preveč matrat, se z busom odpeljeva na Punta Callan (4200m), od koder se bova samo spuščala. Javni prevoz, še enkrat več lahko to napišem, v Peruju deluje. Nobenega broblema ni bilo s kolesi na bus, tudi domačini so pogosto močno otovorjeni (TV, pralni stroj, avtomobilske feltne...)

S prelaza se odpre lep razgled na Huaraz in Cordillero Blanco, ne pa tudi na drugo stran, proti Pacifiku - kar sva sicer po tihem upala. Prvih 7km lep spust po cesti, niti ne tako prometni z dobrim asfaltom in brez kakšnih nevarnih lukenj. Nato zapustiva cesto nadaljujeva po makadamu, ki preči pobočja, malo gor, malo dol, a večinoma precej po ravnem. Pri Boštjanovem kolesu pa se začnejo prve težave...

Razgledi so lepi, a ves čas isti. Podobno je s pokrajino. Je pa kar zanimiva. Cvetoča polja, nekaj živine, pri hišah tudi prašički na povodcu. Pravzaprav je parkrat zgledalo, kot da so tam namesto psa :) Boštjanu pa dokončno odpade levi pedal. Kolesa nimajo nobenega orodja. S svičarskim nožkom si ne moreva pomagat, potreben bi bil ustrezen ključ. Sicer parkrat z malo improvizacije na silo zabijeva pedal nazaj gor in kolikor se pač da stisnit vijak na roke. Dolgo seveda ne drži... Pa sva spet bolj ko ne na pešačenju. Tokrat dodatno s potiskanjem koles. Kakih 6-7km traja potiskanje kolesa, preden se končno začne dolg spust.

Začetek po razritem strmem kolovozu...kar malo adrenalinsko. Ne vem, kako je Boštjanu uspelo manevrirati z enim padalom, ampak se je izšlo. V nadaljevanju pa lepši in ne več tako strm makadam. Že tik pred dolino na in ob cesti leži večje kardelo psov, pisana druščina najrazličnejših pasem in velikosti. Vonj pa hitro razkrije razlog - smetišče. Očitno imajo tu svoj raj. Vzdolž smetišča je psov še več. Sploh pa na drugi strani ograje. Gotovo nekaj 100.

Na obrobju Huaraza naletiva na neko mehanično delavnico. Pravzaprav servis težke gradbene mehanizacije. Če tu ne bojo imeli orodja... Dobiva mehanika in razloživa glede kolesa. Najprej malo zmajuje z zglavo. Sploh ko izve, da sta si kolesa sposodila. In hitro pove, da se to ne dela, ker za velik denar izposojajo sam škart. No ja..nekaj kar sva nekako že ugotovila... In naslednje presenečenje, ne, ni imel orodja. Nekako sem slutil, a upal, da se motim...da gre za preveč specialno orodje. Na koncu pride na idejo, da postruži nasadni ključ 15 za gedore in potem je šlo. Ter še enkrat pove, da se tu koles ne izposoja.

Huaraz res ni prilagojen kolesarjem. Če še vedno slišimo mnenja, da Ljubljana ni najbolj prijaza kolesarjem, sploh pa ni bila 20 let nazaj...no, bila je že takrat svetlobna leta spredaj. Pri izposojevalcu poveva glede težav s kolesom, pa se je bolj ko ne le butasto smejal. Enako tudi ob omembi, da sva plačala za popravilo. Hja, tu nimajo kakega varuha potrošnikov... Pogoltneš in greš naprej. Je pač neka lekcija. Navsezadnje težko rečem, da je bil pokvarjen dan. Zagotovo pa doživetje nepozabno ;).

Laguna Radian (3900m)

Zadnji dan v Huarazu. Še včeraj zjutraj sva razmišljala kam na drugi kolesarski izlet, a sedaj je bilo povsem jasno, da to odpade. Torej še en sprehod. Ja, tokrat res bolj sprehod. Zjutraj še nabaviva spominke. Sedaj je več izbire, kot je bilo 2 tedna nazaj. Očitno se počasi začenja sezona...a še vedno zelo okrnjena. Ena od stvari, ki se jih tu baje splača videti je Willkawain. Stare inkovske ruševine. Še malo naprej pa Laguna Radian. Manjše jezerce, še eno od številnih. Torej se s colectiovom odpraviva tja. Spet se nas je splačilo noter kakih 15, a domačini hitro izstopajo v vaseh po poti. Od Willkawaina naprej pa poleg naju ostane samo še perujska družina, ki je tu s turističnim namenom. Vsaj tako je kazalo...no, pa ni družina. Wendy, fizioterapevtka v srednjih do poznih 20ih (tu jih je malo težje oceniti glede starosti kot Evropejke) je tu res na 1 mesečnem dopustu, gospod in gospa poleg nje pa sta njena tukajšnja stanodajalca, s katerimi so skupaj šli na izlet. Pa tudi nista iz tu pač pa iz Lime. Le eno od stanovanj imata tu. Gospod sicer prihaja iz Huaraza, a se je odselil že dolgo tega. Upokojeni pilot in zelo razgledan. Debata pride tudi na dnevno politiko in razloge za pomanjkanje denarja v bankomatih. Menda so trenutno v Limi veliki protesti. Tu je, razen praznih bankomatov, mirno. Gre pa za to, da poskuša vlada decentralizirati ureditev, še posebej pa deljenje denarja. Tako bi manj dobile bogatejše regije (Lima, Cuzco), več pa revnejše, kamor spada tudi Ancash s Huarazom. Le da se menda vlade tega loteva bolj nerodno, in gre bolj za kupovanje glasov s podeželja, kot neko resno reformo. Menda...to je bilo sicer edino mnenje o tej "reformi", ki sem ga slišal. Ampak kot rečeno, gospod je zgedal razgledan in moder. Debata pride tudi na bivšega predsednika Fujimorija. O njem pa sem slišal že veliko. In nič lepega. Predvsem glede korupcije. Če potegnem vzporednice...zgleda približno tako osovražen, kot pri nas Janša. Ima sicer maloštevilne a glasne fanatične privržence, večina državljanov pa ga videti ne more. No, on vsaj sedi v zaporu...

Jezerce je kot rečeno manjše, leži na 3900m. Nič kaj posebnega, nad čemer bi bil človek posebno fasciniran. Je pa lep sprehod. Aja, posebej omembe vredna stvar je morda "minsko polje" nad jezercem. Močvirje, z majhnimi globokimi luknjami, polnimi vode, običajno skritimi za kakšnimi šopi trave. Dovolj, da si fajn zmočiš čevelj, ob večji nesreči verjetno tudi fentaš gleženj. Boštjanu se je zgodilo prvo. Za Willkawain pa je zmanjkalo časa, saj se je že zaprl. Wendy je vmes razlagala o slabih plačah fizioterapevtov v Peruju (relativno, glede na standard so pomoje boljše kot pri nas) ter o napornem urniku in nadurah med korono. Predvsem je dobila zraven marsikaj, kar ni njeno osnovno delo. Slednjega ji nikakor ne zavidam...a verjetno tu Peru ni izjema.

Še danes imava bus v Limo. Tokrat s Cruz del Sur. Za 41S. Večino poti sem prespal. Na letalu takega udobja ne bo. Prispeva zjutraj. Let je zvečer in imava če cel dan. Ne bi ravno s tistimi ogromnimi 80l ruzaki hodila okoli...ki so sedaj malo lažji, a po drugi strani napolnjeni s spominki... Varovanje prtljage povsod kar pošteno zaračunajo. In še najugodnejša varianta je najeti hostel za 1 dan. Pa še lahko se malo spočiješ in stuširaš.

Lima je ogromna. A kar zajeten del zavzemajo soseske, v katere nimaš ravno želje iti. Tudi domačini tako povejo. Še vedno pa ni to niti blizu kašnemu Riu ali Sao Paulu. Sam center pa niti ni tako ogromen. Sprehodiva se mimo predsedniške palače, parih katedral...pa še ena stvar, ki mora biti v vsakem velikem mestu - kitajska četrt. Od vseh muzejev (in ostalih podobnih zgradb) pa si "od bliže" (torej greva na ogled) ogledava katakombe nekega meniškega reda. Pa kaj hitro ugotoviš, da je preveč kosti, da bi vse pripadale menihom. V samem centru je res postavljeno veliko policijskih ograj in patrulje na vsakem koraku. Protestov ni več, ali pa so se začasno nehali. Me prav zanima, če tudi tu s solzivcem zaplinijo celo mesto, kot je to do nedavno počela naša oblast...

Na sami poti nazaj zamud ni bilo. Po eni strani kar malo škoda...če bi bil še en čezoceanski let zamujen za več kot 4 ure...bi bil že skoraj cel dopust zastonj... ;)

Finance

Za konec pa še...to, kar marsikoga najbolj zanima ;) Bom začel pri letalskih kartah. Te so bile mislim da kar zelo ugodne. 590€ je bila moja, ker sem malo mečkal, Boštjan, ko je kupil 1 teden prej pa je dal 515€. V naslednjih dneh (pogledal še kdaj čisto iz firbca) so šle kar občutno gor. Za sam prevoz do Benetk gre velika zahvala očetu, ki je odpeljal moj avto domov...in seveda se z njim tudi pripeljal ob koncu dopusta :). Pametna ideja se mi je zdela še Coris zavarovanje.

V Peruju je večina reči znatno bolj poceni kot pri nas. Hostel v Huarazu je tako prišel 9€/noč. Hrana manj kot 10€/dan. Slednji strošek sicen ni vezan izključno na dopust, ješ tudi doma :) So pa kar drage vstopnine v parke. Te cene so pač prilagojene na tujce, ne na domačine. Za Huayhuash je recimo prišlo okoli 80€. Celoten Huayhuash (oslički, prevozi, hrana) pa okoli 450€. Brez osličkov bi bilo pol manj. Tisti, ki pa vzamejo vodeno turo pa lačajo krepko čez 1000. Nekaj se je potem seveda nabralo še za ostale prevoze in vstopnine, pa spominke, pa take in drugačne zadeve...pod črto nekje 1450€ za čisto vse. Brez škrtarjenja in (skoraj) brez preseravanja. Prebivalci EU, oz Evro območja smo zaradi "izjemno modre" evropske politike trenutno v malo slabšem položaju saj Evro izgublja v primerjavi z vsemi valutami. In Sol ni izjema. Na začetku potovanja je bil tako vreden 4,08 S, na koncu samo še 3,99S. Aja, 600€ še pride nazaj zaradi letalskih zamud...ampak to je izreden dogodek, ki ga ne moreš ravno planirati :)