Pihavec, Razor, Škrlatica (16.-17.7.2022)

Kar dolgo smo se že dogovarjali za Šklatico...pa kakor obračaš, je poleti vedno premalo vikendov :/ In ko končno določimo datum in na račun tega celo prestavim ene druge stvari...pa spet tik pred zdajci par odpovedi. Hja nič, nas bo pa malo manj. Na koncu pa še zaradi vremenske napovedi obrnjen plan po dnevih.

Tako se ponudi priložnost za Pihavec po "poti" Tineta Miheliča - tega sem imel tudi že nekaj časa nagledanega. Ker nas je manj bo to lažje izvedljivo. Vesna je že hodila po brezpotjih, z Urško se malo pogovoriva, a je dala že čez nekaj "poštenih" markiranih ZZ poti. Za vsakogar je bilo tudi brezpotje enkrat prvič ;)

Že kmalu po 4 štartamo iz Lj, za popoldne ni dobra napoved. Pa ciljal sem na malo bolj "eko verzijo", da gremo iz Mojstrane s prvim avtobusom. A glede na to, da je parkiranje povsod v Mojstrani plačljivo in to na uro, ta opcija hitro pristane v kategoriji "niti mislit". Navsezadnje smo 9. danes v dolini :)

Ko smo šli mimo Radovljice, je še rahlo deževalo. Tu je bilo močno vlažno in megleno. In megla je še kar dolgo vztrajala. Če bo tako...po tihem in potem že bolj na glas razmišljam...ni druge, kot čez Bovški Gamsovec. Sploh zato, ker na Luknji še ni kazalo, da bi se megla razkadila. Vlažno vreme očitno dobro dene tudi močeradom, na desetine jih je bilo ob poti. Malo nad Luknjo pa se le začne odpirati. In tam, kjer je "odcep" v brezpotje, smo že popolnoma nad "morsko gladino" :)

Za ta vzpon je potrebnega nekaj smisla za orientacijo. Na dokaj širokem področju moraš zadeti ozko grapo s tablo "Ljubenu Tinetu". Je pa že malo pod grapo na skali postavljen dobro viden možic. Grapa ima 2 kratka malo začinjena plezalna dela. Že takoj na začetku, ter v tistem najožjem delu, ko je potrebno levo gor iz grape. No, ta del bi bil v resnici verjetno precej lažji, če ne bi bila skala mokra. V iskanju boljšega oprijema sem malo predolgo vztrajal v grapi...potem sem se pa moral skoraj s trebuhom stisnit ob steno, da ruzak ni imel prevelikega trenja na steno zadaj. Občutek sem imel, da sta punci to malo bolje izvedli. Mogoče tudi...ker ju je malo manj skupaj od mene ;)

Po grapi plezanja skoraj ni več, oz samo še en krajši skalni skok, je pa večino časa zelo krušljiv teren. Kmalu pridemo na sedlo, kjer se priključi markirana pot, od tam do vrha pa samo še kakih 15min lažjega terena. Ni pa več markirana pot tako dobro nadelana...se pozna, da je že 8 let zaprta.

Na vrhu lepi sončno-oblačni razgledi. Res gre za izjemno razgleden vrh. V vpisni kjigi pa samo za stran in pol vpisov letos. Sestop do koče po "prepovedani" poti. Že daljnega 2014 je bil tu podor, pot je od takrat zaprta. Iskreno povedano, stvar ne zgleda preveč nevarna. Pravzaprav je na marsikakšni normalno funkcionalni poti kakšno mesto bolj nevarno. Vseeno pa...ne bi šel tu gor. Del poti gre čez melišče in ker ni več uhojena je močno zrahljana in nudi malo opore (1 korak naprej, 2 nazaj).

Ko gledamo nazaj proti Pahavcu se je že zapiral v oblakih in na trenutek je kazalo, da ne bomo dolgo sedeli pred kočo, preden bo prišla nevihta. Tudi nekaj odpovedi prej polne koče je bilo, tako da bomo spali na "pravih" posteljah. A že kar nekaj časa sedimo pred kočo, pojemo ričet...nebo pa se celo spet odpira. In tista moja, bolj za hec ideja, da lahko danes skočimo še na Razor, dobiva vedno bolj realno podlago. Sploh, ko se za to odloči dvojica od skupine za sosednjo mizo. Urško in Vesno pa matra žig na vrhu ;) Pa se odpravimo. Najprej do Planje pokukat na drugo stran. Na drugi strani tudi zgleda ok. Nekateri vrhovi imajo kapo...a je še nizka, ni še zrasla v višino. Zgleda, da bo povsem varno prit na vrh in nazaj dol. Je pa res tempo malo bolj navit kot je bil dopoldne.

Pred plezalnim delom, torej tik pod vrhom ujamemo Janeza in Nežo "iz sosednje mize". Do konca sestopa smo potem hodili skupaj. In vreme je zdržalo. Celo več kot to. Prve nevihte v bližini so se začele šele po 19, ko je sodra pobelila Stenar. Na sami lokaciji koče pa okoli 21. Takrat, ko je bil žur v koči na višku ;) Kakšen pir ne bo škodil...jutri bo vstajanje res pozno - šele ob 6. Za razliko od današnjega...ob 3.

V nedeljo je bila napoved precej boljša, a megla je trmasto vztrajala. Proti Trenti in Pihavcu je bilo odprto, Križ pa je bil povsem zabasan. Gornjega jezera v megli skoraj ne vidimo. Iz Križa razgled nikakršen. Še Markota, ki je danes štartal iz doline, zagledamo šele, ko se skoraj zaletimo vanj na razpotju za Dolkovo špico in Bivak na Rušju. Da megla vendarle nekoliko popušča se je začelo kazati proti Dolkovi špici. Na vrh ne gremo, punci menita, da je še daleč. Ne vem...če jima ni bilo na koncu malo žal, ko nista biti preveč zmatrani.... ;)

Torej se kar hitro spustimo v Rdečo škrbino. Vsakič bolj zoprna se mi zdi. In vsakič manj je materiala, ki bi nudil oprijem. Pa še mokra je bila. Imam pa občutek, da je nekaj novih zajl. Na križišču poti v Doleku si vzamemo čas za malico, Marko skuha kavo (v takih trenutkih me skoraj prime, da bi jo začel piti ;) in okrepljeni v zadnji klanec danes. To, kar naj bi bil vrhunec vikend ture (no...zame je bilo brezpotje na Pihavec ;) Megla se tu povsem razkadi, Očak mogočno pogleda iz morja, ki še nekaj časa vztraja na 2300-2400m. Od markiranih ZZ poti mi je ta na Škrlatico ena tistih bolj pri srcu. Nič niso pretiravali z železjem in razen tiste izpostavljene prečke, je možno it skoraj cel čas po skali. Vsakič, ko se pojavi prilika pa si z Markotom ogledujeva Rakovo špico. Definitivno ena naslednjih tur.

Kar nekaj sestopajočih planincev srečamo, tako smo na vrhu kar nekaj časa sami. Saj bi se še nekaj časa dalo sedeti gor, a sestop je še precej dolg. Ene 4 ure s kakšno pavzo vmes...in skoraj se nisem zmotil niti za minuto.

Vrhunsko izkoriščen vikend. Prehodili smo več, kot je bil sploh prvotni plan. Pa na koncu zelo enakomerno razdeljeno po dnevih. Prvzaprav skoraj identično, kar se tiče časovnice. Škoda le...ker bojo verjetno že jutri prišla kakšna vprašanja "kdaj spet organiziraš Škrlatico? Zdaj res nisem mogel/a..." ;) Mogoče pa res drugo leto s PD...