Andi 2022 - Cordillera Huayhuash

3. del - Huayhuash

Ob 5 je bil kombi že pred hostlom. Vstala pa sva že pred 4. Potrebno je še optimalno spakirat, nekaj klicev domov, dokler je še signal. Tam ga bo bolj malo. Pa samo 1 perujsko kartico imava. "Odvečno" prtljago, torej to, česar v Huayhuashu ne bova potrebovala, pustiva v hostlu. To je splošna praksa tu, imajo celo skladišče take prtljage. Tako ali tako prideva potem nazaj v hostel.

Potujeva skupaj še s 3 Američankami, ki so šle v organizaciji agencije. Malo zmajujeva s glavo, ko nase vlačijo puhovke in spalke že v kombiju, kjer je bilo po mojem občutku skoraj za kratke rokave. Pa mraza in hribov bi morale biti navajene...2 sta iz Montane, 1 pa z Aljaske. Takrat ugotoviva, da najin optimističen plan glede aklimatizacije niti ni tako optimističen...one se sploh niso trudile, da bi kaj hodile v okolici Huaraza :)

Do Chiquiana je asfaltna, normalno prevozna cesta. Potem pa se začne bolj divji makadam. Cesta se spusti globoko dol v dolino, celo pod višino Triglava, potem pa se spet dvigne do Llamaca na 3250m. Nekateri začnejo s hojo tu. Priznam, da mi 20km hoje po makadamu ne bi ravno dišalo. Je pa prva vstopnina - 50S. Kar huda inflacija, v vodničku iz 2015 piše še 20S. Naslednja je v Pocpi. Ta je že manj pod vplivom inflacije. Višje kot gremo, bolj je vse "industrijsko". Obsežni rudniški dnevni Kopi v okoliškem gorovju. Na 4100m kombi prispe na cilj.

1. Dan: Quartelhuain - Janca, 9km ˄530m ˅480m

Za danes je tura kratka. Samo čez en prelaz, 4700m Cacanapunto. Dino z oslički oddrvi naprej. Pač...so malo bolj vajeni višine. Že Paulino je rekel "donkeys will be fast, u wont be able to follow them." Ja, res je. Vsaj prvih nekaj dni.

Na štartu je precej vetrovno. Ne sicer na nivoju prave kraške burje, a kakih 80km/h pa že. Kar malo smilijo se mi Američanke, ki jih je že prej zeblo...a nekaj dodatnih cunj še imajo. Je bil pa danes najbolj vetroven dan. Pa še to bolj ko ne samo na tej strani prelaza. V nadaljevanju kakšnega hujšega vetra ni bilo več. Pa oblačno, na trenutke megleno in tudi posamezne plohe.

Pot se enakomerno vzpenja proti prelazu in s kratkimi koraki počasi a vztrajno napredujeva. Z 250-300m/h niti nisva tako počasna. Dejansko deluje precej manj naporno kot na Churupita.

Na vrhu se prvič nekoliko bolj odpre pogled. Prvo spoznanje, da je teren, kar je ravnine, zelo močvirnat. Logično, če je večinoma granitna podlaga. Le tu pa tam je vmes kaj apnenca. Danes ga je bilo še največ. Po spustu s prelaza pokrajina, če odmislimo okoliške vrhove, spominja skoraj na Škotsko. Zeleno, megleno, blatno in stotine krav. Lam in alpak ni. Ker se krave pač bolj splačajo. Iz megle pa vedno bolj dežuje. Saj bo vsak čas "kamp". Za naslednjim ovinkom...ali pa še naslednjim... Naposled se ustavila pod neko streho ob navidez precej zapuščenih pastirskih kočah. Toliko, da gre nevihta mimo. Izkaže se, da samo cca 200m od kampa.

Da si ne bi pod besedo kamp kdo kaj narobe predstavljal. Gre zgolj za prostor, kjer je dovoljeno postavit šotor. No, pa običajno so tudi neki WCji. Eni bolj, drugi manj uporabni (pri slednjem je mišljeno, da so popolnoma zabiti). Pa tekoča voda. Ki je tako ali tako na vsakem koraku. In ob toliko kravah ne bi čisto zaupal, da je pitna (imela sva klorove tabletke).

Dino je še pred glavnim dežjem postavil svoj šotor in tudi najino prtljago postavil pod streho. Najdeva vsaj košček malo dvignjenega in bolj suhega terena sredi močvirja, ko šotor stoji pa sledi še sprehod do jezera Mitotocha cca 1km stran. Na tej višini je že bolj hitra hoja po razmeroma ravnem terenu napor. A bilo je vredno. Sčasoma se človek tudi višine navadi.

Z veseljem skuham veliko porcijo pašte s tuno. Nekako trojno za 2 osebi. A želodec ne sodeluje najbolj in pravi naj imam namesto obilne večerje raje obilen zajtrk. Pa še nekaj glavobola zraven. Skupaj s Churupom pa je bilo to pravzaprav vse, kar je bilo od višinske bolezni. Že naslednji dan je odšla 🙂

prvi pogled na Huayhuash

Chiquian

dolina globoko spodaj

Pocpa

po cesti naprej

izhodišče

proti prelazu

pogled nazaj

in na drugo stran

prelaz

prve od številnih krav

tu so življenski cikli domačih živali "bolj naravni"

Mitococha

viskač

močvirje je prepredeno tudi z zelo globokimi (več m) potočki

večerja z razgledom

prvi dan

2. Dan: Janca - Carhuacocha, 9,5km ˄380m ˅450m

Še ena kratka etapa čez en prelaz, celo 100m nižje kot včeraj. Dan je bil ponovno meglen, a z dežjem nama je bilo prizaneseno. Etapa je bila najkrajša tako da sva že ob enih v kampu. Ostanek ledeniške morene nad vzhodnim robom jezera Carhuacocha je ponujal izjemno lep pogled na greben Cordillere Huayhuash. Od Siule Grande, Yerupahe, Jirischance ter še več nižjih vrhov - "samo" 5-tisočakov. Pod vršaci so ledeniki, če posebej tisti pod Yerupaho je strm, z njega pa so se stalno lomili seraki. Pokanje serakov v daljavi, bliže pa gaganje rac, ki so vzletale in pristajale na jezeru. Človek bi lahko ure sedel tu in z vsemi vsemi čuti sprejemal to, kar ponuja narava. Že kar nekaj časa sem tu "meditiral" ko je prišel Boštjan, ki je prej v šotoru "zatgnil 2 kitici". Kako neverjetno, da je meteorolog ujel najbolj pravi trenutek 🤣 Takrat so se, za samo kakih 15-20 min, popolnoma razkadili vsi oblaki in celoten greben je zasijal v vsej svoji lepoti.

Že proti večeru v sosednji kamp, na drugi strani jezera pride večja skupina. Dino kar zmanjuje z glavo, ko razlaga, da so Izraelci. Enako tudi domačinka, pri kateri sva kupila sir in ima hišo med obema kampoma.

spet močvirje

prelaz

in spust

pastirske koče

tu pa kraljujejo viskači ;)

zanimiva kamnito - šotna gradnja

krompir

glavni greben: od leve Siula Grande 6344m, Yerupaha 6635m, Jirischanca 6094m

na drugi strani je zrasel večji tabor...

3. Dan: Carhuacocha - Huayhuash, 16km ˄840m ˅640m

Pa je prišla prva daljša tura. Ponoči in še proti jutru je deževalo, tako da se nama ni mudilo ven. V dežju pospravljat šotor ni najbolj prijetna zadeva.

Najprej gre pot ob obali po drugi strani jezera, potem pa se počasi začne vzpenjat. "Prvi veličastni razgledi" piše v vodničku. Sicer je oblačno in čisto vsega opisanega se ne bo videlo...ampak ok.

Pod prvo razgledno točko pri jezeru Gangrajanca prvič ujameva Izraelce. Gre za spodnje od 3 jezer blizu skupaj, ki se večkrat pojavljajo na slikah. Spektakularen prizor, ko stojiš na vrhu morene, kakih 100m nad gladino jezera. V jezero pa se vsake toliko odlomi kak serak, ki se razbije na skalah in kot curek plazu čofne v vodo 200, 300, tudi 400m nižje. Odvisno, od kje je priletel. Na gladini jezera še plavajo kosi ledi. Kot tisti prizori, ko se je v morje ravno podrl ledenik.

V nadaljevanju gre pot bolj po ravnem ob obali drugega jezera - Siulacoche. To jezero je precej drugačne barve, bolj zelene namesto "soško" turkizne. V njem pa je obilica rastlinja. Nad 3. jezerom se pot strmo vzpne proti znani razgledni točki, kjer so obvezni selfiji s 3 jezeri. Vsaj tako so nakazali Izraelci. Razgled ni bil perfekten...a splačalo se je malo počakat. Za trenutek so se oblaki precej razredčili.

V nadaljevanju strmina popusti ko gre pot čez krnico oz se celo izravna, čez zamočvirjen del pa so za potko položeni kamni. Proti Paso Siula (4830m) ponovno strm klanec, zadnji večji vzpon danes. Skupina Izraelcev je kosilo iz krožnikov, seveda so vse prinesli vodniki. A vendarle niso slabo hodili, glede na to, da baje niso imeli kaj dosti aklimatizacije. Nekaj jih je na vrhu tudi sladilo "enega zelenega".

Midva se povzpneva še na vrh nad sedlom, kakih 80m višje. Zadetek v polno. Razgled je še precej boljši, vidi se več jezer, več dolin, vrhunec pa, ko samo kakih 10m na glavo preleti kondor. Ta prizor si vsekakor zapomniš. In ja, ni samoumevno, da ga vidiš v Andih. Kot ni samoumevno, da v naših Alpah vidiš planinskega orla (ok, kondorji so vseeno bolj pogosti 😉.

Do kampa je še kar nekaj spusta po idilični zeleni pokrajini, kjer se pasejo konji in krave, zadaj pa se dvigujejo beli vršaci. Pot pa večino časa poteka...čez močvirja ;) Ne bom rekel, da čisto takoj prvi dan na prvem močvirju, a kar hitro se navadiš, kam lahko stopiš in kam ne. Katere rastline so "mehke" ali skoraj plavajoče, katere pa, če tudi je okoli sama voda, trde kot beton. Tako postane tudi premikanje čez močvirje še kar hitro in lagodno.

pospravljen sosednji tabor

reka, ki napaja jezero

po dolini naprej

Laguna Siulacocha

Laguna Gangrajanca

veliko zelenjave v jezerih :)

naprej proti sedlu

"tlakovci" čez močvirje

tja naprej

el condor pasa

ena bolj trdih raslin...na to je varno stopit v močvirju

slano posušeno jezerce?

plemenski bik ;)

tokrat sva imela sosede v istem kampu

dan se poslavlja

4. Dan: Huayhuash - Elefante, 12km ˄710m ˅570m

Danes bova šla prvič čez 5000m, čez Paso Trapecio. Pot, ki je malo manj obljudena (no, trenutno je res vse precej neobljudeno), večina se jih namreč odpravi proti Vicongi, proti tamkajšnjemu jezeru, toplim izvirom in nekdanji vojaški bazi, kjer je bila aktivna Sendero Luminoso. Čez Trapecio pa se pot skrajša za 1 dan. Težko rečem za drugo opcijo, a tu čez je vredno iti 🙂.

Ker je odcep za Trapecio baje malo slabše viden (saj v resnici niti ni), pa še jutro je močno megleno, vsaj do odcepa slediva Dinu in osličkom. Z njihovim tempom seveda. Oslički pač ne bojo upočanili 😅. To je pomenilo, da sva v pol ure, kolikor je do odcepa (hm...moralo bi biti znatno več) že prehitela vse Izraelce, ki so štartali pol ure prej. (v nadaljevanju se nismo več srečevali, saj so šli proti Vicongi). Nekaj, kar lahko počneš, če imaš kondicijo od prej in si kolikor toliko aklimatiziran...še vedno zelo omejen čas. Torej ob odcepu najprej nekaj globokih vdihov, nadaljevanje pa precej bolj zmerno.

Razgledi na (vrh) Trapecio so veličasni. Nič novega, tako kot vsi okoliški vrhovi 🙂. Kmalu po odcepu se pot izravna, nato zagrize v hrib do nove izravnave na slabih 4900m, do komor sega mogočen ledeniški jezik. Tu sva najbolj od blizu opazovala ledenik.

Uradna višina prelaza je 5030m, seveda je boljši razgled, če greš še malo višje. A prvi kuceljček nad prelazom je samo kakih 10m več. Na drugo stran (zahodno) je pokrajina precej drugačna. Bistveno bolj suha z manj zelenja. Se pa ponovno odpre pogled na živo modro do turkizno obarvana jezera, mimo katerih sva se v nadaljevanju spuščala.

jutranja megla

kažejo se vrhovi

dokončno nad morjem

Trapecio, levo Paso Trapecio

pogled na pot proti Vicongi

klasika...močvirje ;)

Nevado Trapecio

pogled nazaj

na sedlu

pogled na drugo stran

zanimiva stena sestavljena in ozkih stolpičev pravilnih oblik

Trapecio iz te strani pa ima res trapezno obliko

Puscanturpa izgleda res mogočno

proti kampu "Slon"

kuhan krompir in sir...še ena tradicionalna

5. Dan: Elefante - Cutatambo, 8km ˄630m ˅840m

Slon je ima kampa - po balvanu, v obliki slona - v katerem sva prenočila morda najhladnejšo noč. Debela plast ledu na šotoru ob očitno močni nočni rosi. Malo višje je že kot prejšnje noči. Predvsem pa je bila prvič zares jasna noč. Kakšno stopinjo pod 0...še vedno daleč od tistih -15, ki jih je napovedovala Belgijka ;) Še hladneje je bilo proti prelazu Jurau (oz Santa Rosa, očitno se uporablja več imen). Pobočje je južno, a proti vzhodu so visoke stene ki so skoraj do vrha skrivale sonce. Vsaj švicala nisva v strm breg.

S 5060m je prelaz najvišja točka trekinga. Če greš po "uradni poti". Seveda, kot že na prejšnjih prelazih, sva tudi tu ciljala na kakšen bolj razgleden hribček. Idejo je dal kar Dino: med obema prelazoma (malo proti Z leži 5030m San Antonio, druga opcija za današnjo turo, a precej bolj zoprna pot) je vrh oz masiv Nevado San Antonio. Najbolj V del, recimo mu San Antonio Este, je bil tudi absolutno najvišja točka potepanja. Nekje 5150-5160m. Je bil pa vzpon nanj vse nekaj drugega, kot ostali del poti. Edini košček, ki ga bi lahko označil za ZZ brezpotje. Seveda zelo kratek delček. Kaj preveč pač ni za izivat, ko si 2 dni hoje od civilizacije pa brez kakršne koli brezžične povezave. In niti blizu taki višini še nisem nikoli prej plezal. A plezalni del je bil res kratek. Skalni skok, (oz 2 skoka), kake 4m skupaj. Naprej do vrha pa lažja pot. Vseeno sva pot omožičila. Ker okoli pa so bile prepadne stene in ne bi se bilo fajn zaplezat pri sestopu.

Razgled je tu res čudovit. Beli, sivi, celo rjavo-rdeči vrhovi, turkizna jezera, globoko spodaj doline, ki so še vedno močno višje od Triglava. In daleč, daleč kakšna vas. Prva je Huayllapa, kjer se bova ustavila jutri.

Nazaj do sedla previdno, potem pa en del kar čez melišče. Perfektno je zgledalo od daleč. A ko se poženeš dol...ni več tako perfektno. Zelo tanka plast šodra, spodaj pa trda, zbita podlaga. Nadaljevanje sestopa pa ponuja lepe razglede kjer je bilo ves čas v glavnem kadru jezere Juracocha. Jezero je le malo nad kampom in se tudi zadrživa dlje. Namakanje nog po...em...malo daljšem času je vsekakor prijalo. Voda pa presenetljivo topla, bi rekel da celo čez 10°C. ;)

Popoldne grem od blizu pogledat slap, ki priteče iz jezera in se nadaljuje v reko po dnu doline. Ker sem hotel čim bliže, poti pa ni, na kar malo "adrenalinskem" mestu skočim čez deroči potok. Nazaj si tu nisem upal, saj je v nasprotno stran zgledalo še izrazito manj ugodno. Posledično sem moral kar precej niže dol, da sem spet našel nek pameten prehod. Potem pa greva še z Boštjanom na "Morenski vrh" - najvišji del ledeniške morene, ki zadržuje jezero. Samo od kampa do tu gor je morena debela kakih 150-200m.

jutranje pakiranje

proti sedlu...

in na vrhu

na drugo stran

pa še najvišje, San Antonio Esta, cca 5160m

tisti zadaj je Puscanturpa

daleč na koncu doline je Huayllapa

spodaj Juraucocha, zadaj Siula in Yerupaha

eden od možicev, ki sva jih postavila

zgleda da gre direkt na sedlo...pa je vmes skalni skok

zelena zajeda je olajšala zadevo

melišče...ne najbolj idelano

kanadska nutela

paše :)

Laguna Juracocha

eden stranskih izvirov

Laguna Juraucocha

6. Dan: Cutatambo - Gashpapampa, 24,5km ˄1420m ˅1070m

Dolg, dolg dan. Ki je ponujal vse, od žgočega sonca, tropske vročine in vlage do sneženja, oz bolje rečeno, babjega pšena. Ja, na taki razdalji res lahko doživiš marsikaj v istem dnevu :)

Da bo en dan precej daljši je bilo jasno, ko sva 9 etap spravila v 8 dni. Paulino je za najdaljši predlagal naslednji dan, ki bi šel čez 2 prelaza, a bi bil še vedno krajši kot danes. Dino pa je povedal, kaj bi naredil "za dušo". Dolga danes, in neklasična jutri. Do tu smo se že dovolj poznali, da je bilo jasno, da nisva "običajna turista" 😁.

Za začetek je najprej dolg, 12km spust proti Huayllapi, ki leži na dobrih 3500m. Potem spet dolg vzpon na 4800m prelaz, za konec pa še spust proti kampu. Ta je bil celo krajši od pričakovanj. Do Huayllape je čisto lahkotna pot, ki se enakomerno spušča. Pase se veliko živine, predvsem govedo pa tudi konji in osli. Bolj ko višina pada, bolj postaja vroče, rastje pa se iz gorskega spreminja v tropsko.

Huayllapa je edina vas na poti. In edina trgovina. Ponuja dobrine, ki so potrebne na poti: pašto, riž, polento, konzerve, čokolade,... Od vsega pa je bila najpomembnejša - elektrika 😅. Tačas, ko se polnijo telefoni, si privoščiva nekaj dolinskih dobrin: piškote, marakuje in Inca kolo - znana Perujska pijača. Zame verjetno prvič in zadnjič. Ena bolj ogabnih reči, kar sem jih pil. No...še vedno ne tako zanič kot kokakola 😆

Kar malo sva se zasedela...in sedaj sledi najlepše - 1300m neprekinjen vzpon po tropski vročini in sopari. Ok, z vročino malo pretiravam, s soparo pa čisto nič. Že kmalu iz vasi nama začne slediti brezgora krava. Dobro sva že aklimatizirana, a vseeno parkrat glasno zamuka, kot bi hotela sporočit, da sva prepočasna. Na malo širšem mestu jo že kaniva spustiti naprej, a očitno je tu našla svoj sanjski pašnik in obstala. Kasneje naju prehiti domačin, nekako v tem stilu, kot jaz doma prehitevam "korona planince". Človek bi še rekel, da je kaj v zvezi s karmo... Pove, da prodaja pir pri Jahuacochi. Ja, seveda se jutri ustaviva tam.

Prelaz se počasi a vztrajno bliža, nebo pa prav tako počasi a vztrajno zapira. Začne še malo pihati, potem pa tudi že prve rosne kapljice. Kar dober občutek je, ko kapljice postajajo bolj trde in naposled povsem ledene. Malo manj pa te zmoči kot dež. Po 8 urah in 23km slovesno stojiva na prelazu. Še nekaj spusta, kamp se že vidi in za danes je to to. Poleg rižote s tuno.

sonce se prebuja

konec doline pa še daleč za obzorjem

Huayllapa je že bliže

čuvajka ;)

ta pa naju je hotela prehitet ;)

Diablo Mudo

babje pšeno

po 23km in 1400m vzpona

7. Dan: Gashpapampa - Jahuacocha, 11km ˄550m ˅990m

Vstajanje na dobrih 4500m, najvišje v teh osmih dneh v še zadnjič zamrznjenem šotoru, zajtrk in pot pod noge. Presenetljivo lahkotno, po včerajšnjem podvigu. Najprej nekaj spusta do mesta, kjer naj bi bil kamp a je sedaj tam prepovedano. Potem pa vzpon proti prelazu Yaucha, ponovno 4800m. Tu se je mogoče malo poznalo od včeraj, a vzpon je zelo zmeren. Mimo prijezdi domačin, ki ima za seboj še 3 osličke ter spotoma pobere še vstopnino. Ti so pri "colanju" še bolj vestni od Bohinjcev😅

Normalna pot se tu spusti v dolino. Seveda nisva šla po normalni 🙂. Najprej na vrh S od sedla. Še zadnjič čisto blizu 5000m. Na najvišji apnenčast vrh, kar sem jih kdaj videl. Imena nisem našel. Potem proti V v smeri nadaljevanja grebena in čim bolj po grebenu. Izkazalo se je, da ima greben dejansko nekaj kar konkretnih skalnih skokov in sva malo delala obvode. V nekem trenutku že malo preveč in bi bilo nemara lažje po grebenu, kot prečenje flišnatega pobočja. Ja, podlaga je zelo podobno strmim predelom na naši obali...recimo Strunjanskim klifom. Greben se obrne proti S ter postane širši in tehnično lažji. Krstim ga za "perujsko verzijo Polovnika" ;) Dolgo sediva na koncu grebena, preden se spustiva skoraj direktno navzdol, 700m po strmih...kravjih stezah.

Zadnji večer v Huayhuashu in če je že ta možnost se pač spodobi spit en pir. Dino zlije na tla en požirek "para Madre Tierra". A je bilo bolj "para burros" saj so hitro začeli lizati tla in sesati ven žlahtne kapljice.

še zadnjič v "ledenem" šotoru

običajna pot bi šla tu dol...greva pa levo gor

kot ikebana na pokopališču...

naprej po tem grebenu...približno

po grebenu gor

in še zadnjič na dopustu čisto blizu 5000m

pri tem skalnem skoku je bilo potrebno levo naokoli

povsem flišnata podlaga

možic

vadi :)

prečenje flišnatega pobočja

verjetno bi bilo lažje čez vrh

naprej po grebenu

konec grebena, pogled na Jahuacocho

na tem hribu naravnost je rudnik, na kakih 5000m

menda gre tudi tu v "prepad" potka, a raje sva izbrala kravjo naokoli

8. Dan: Jahuacocha - Llamac, 16km ˄150m ˅960m

Še zadnja noč in zadnji dež. Ponoči nekaj poči v šotoru in tudi pri pospravljanju se mi zdi, da ima čudno obliko. A v še popolni temi (ja, danes je bilo potrebno vstat bolj zgodaj) se vzrok razkrije šele, ko je bil popolnoma razstavljen. Zlomila se je ena od alimunijastih palic konstrukcije. Še dobro, da je zadnja noč. Boštjan meni, da je šotor brezveze popravljat, ker je star in bo težko dobit nadomestni del, poleg tega že precej znucan in tudi pušča. Dino ravno nasprotno pravi, da ga bo z veseljem popravil. Pa je dobil napitnino :) In seveda ga čisto razumem. Peru ima približno 4x nižji BDP na prebivalca od Slovenije, oprema pa je tam vsaj 2x, če ne 3x dražja.

Hodiva skupaj s francoskim parom. Ona zdravnica, on v marketingu pri Petzlu. Za cel krog, celo brez osličkov, sta si vzela 6 dni! No ja, zagotovo sta bolj uhojena in aklimatizirana, saj sta na poti že pol leta. Prehodila sta že "celo" Patagonijo in "celo" Bolivijo. 1 leto sta si vzela za potovanje, ko prideta nazaj pa ju še vedno čaka šiht. V mislih se mi prikrade tista "i tata bi, sine". A navsezadnje...se je treba samo odločit in it. Ob povratku šiht še vedno čaka "za vsakim vogalom".

Pot gre večino časa bolj ko ne po ravnem, skoraj po izohipsi, tudi ko pride v strmo dolino. V tem delu že spominja na mulatjere v Posočju. Ki so parkrat presekane z betonskim zidom. Otovorjeni oslički zato po tej poti ne morejo. Kravam to očitno ne predstavlja težav. Zadnje 4km se pot močno spusti proti Llamacu. Tu postane pokrajina še bolj zanimiva. Cvetoče agave, oz tiste, ki se ravno preipravljajo na cvetenje. Steblo se kot kaka lovka in znanstvenofantastičnega filma vije v zrak, kakih 8m, morda še več. Ter še polno drugih kaktusov.

V Llamacu najprej traja nekaj časa, da najdeva mesto, od kjer vozi avtobus. Potem pa se začne zapletati... Bus naj bi šel ob 11, zato zjutraj zgodnji štart. A bolj, ko se bliža 11 ura, bolj postaja jasno, da ga ne bo. Informacije zakaj so različne. Od tega, da je bil že ob 9 tu, pa je odpeljal, ker ni zgledalo, da bo kak potnik. Do tega, da šoferju umrl nekdo v družini, nadomestnega pa nimajo. Vmes se je pojavil še nek kamionet, ki pelje do Chiquiana (ob tam je potem zagotovo bus), a tudi tu niso točno vedeli, kdaj bo šofer na voljo. Na koncu preko Paulina naročimo kar taksi iz Huaraza. Pridružita se še Francoza, ki seveda tudi nista imela drugih možnosti. 350S pravzaprav niti ni tako drago. Taksist je opravil skoraj cel 8 urni delavnik za relacijo Huaraz - Llamac - Huaraz.