Končno ena konkretna tura to zimo :) Pa čeprav dobesedno "iz danes na ju3". Šele popoldne včeraj pošlje Marko sporočilo "Jutri Grintovec?" Nič kaj dosti ne oklevam, rečem še Janezu, s katerim smo zmenjeni, da se slišimo ob "resnih turah" in stvar je dogovorjena. Na Grintovec čez Jame sem že hodil. Takrat še z Ivanom, ki je samo teden kasneje mnogo prehitro odšel...:( Tura pa mi je močno prirasla k srcu, a ob takratnih ne najbolj idealnih razmerah je bilo jasno, da jo je potrebno ponoviti še v lepem vremenu.
Tokrat štartamo iz Suhadolnika. Že zjutraj je toplo, 5°C kaže na izhodišču. Posledično tudi sneg precej gnil. Na križišču gremo levo, torej čez Taško. Že kar hitro se nekoliko predira, od jame naprej pa na strmem spolzkem terenu pogosto do zemlje oz skal. Ni ravno prijetna pot, za dol je pa sploh ne bi priporočal, zato smo tudi sestopali po drugi. Od neslednjega križišča naprej je lažje, saj je potegnjena gaz. Janez pa je od tu naprej že na smučkah.
Pas nižinske megle se konča skoraj točno na 1800m Ravno kak meter nad slemenom strehe Cojzove koče :) Do koče ne gremo, saj uberemo direktno linijo v Jame. Na Z pa se pokaže pas modrine na nebu. Proti popoldnevu naj bi se nebo povsem sčistilo. A pas modrine se nikakor noče razširiti. Potem pa se nenadoma - malo pred vstopom v grapo - povsem razkrojijo oblaki direktno nad nami. Slika je popolna! Čista poezija, zimska pravljica, srce zaigra,...in še bi lahko našteval te fraze. V grapi razmere prav tako idelane. Trda podlaga z narejenimi stopi. Rinem naprej po grapi in šele proti vrhu se zavem, da smo prejšnjič šli malo drugače. Nekje v sredini smo šli bolj v desno. Po malo težjem delu, čaz 2 skalna skoka. Aja...točno, takrat sem bil s samimi alpinističnimi pripravniki...zakaj bi torej najlažjo ;)
Zaradi napihanega snega je najbolj strm del tik pred izstopom na Streho. Kar prehitro je konec tega dela. Kar malo ponosen sem bil, ko sem 2 precej bolj izkušena od sebe peljal v smer, kjer še nista bila ;) Janez je malenkost manj navdušen nad samimi razmerami. Ker, če bi bila podlaga mehkejša, bi smučal kar po grapi. Resnici na ljubo so sledi smučanja v grabi že bile.
Na vrhu malo vetrovno, 5m nižje pa povsem mirno. Lahko bi kar uro sedel gor. Čez Streho skoraj istočasno z nami pride še eden, malo kasneje še 2 smučarja. Razgledi pa, hja, spet lahko uporabim iste besede kot 2 odstavka nazaj :)
Za dol postaja hitro južno. Na samem vrhu je še ledeno, a že 50m nižje se predira. In nižje ko smo, globlje se predira. Na tista bližnjica, od Spodnjih jam na spodnjo markirano pot, pogosto do kolen ali še globlje. Za smučanje pa je ugodno. Vsaj tako zgleda. Pod kočo se zopet potopomo v meglo, a krajši čas, potem zopet posije sonce. Tako močno kot višje pa vendarle ne.
Desna (Stara pot) se pri sestopu izkaže za boljšo varjanto kot Taška. Tudi za gor bi šlo lažje. A stvar bi bila manj zanimiva ;) Tako pa je bila samo še malo bolj začinjena izredno lepa tura.
 |
| gnil sneg |
 |
| čez Taško |
 |
| nad meglo |
 |
| gams |
 |
| in njegovi šrapneli, ki so naluknjali sneg ;) |
 |
| na tem delu precej razpokano, sicer pa nikjer drugje sledi plazenja |
 |
| tu naprej |
 |
| nebo se odpira pred vstopom v grapo |
 |
| grapa |
 |
| Dolge stene in Gorenjsko-Ljubljansko morje. Na štajerski strani pa kopno |
 |
| izstop na Streho |
 |
| Dolgi hrbet, Skuta in naprej do Ojstrice |
 |
| Košuta in Avstrija |
 |
| Kočne in Triglav |
 |
| Dolgi hrbet, Krvavec |
 |
| meditacija :) |
 |
| Janezu se še ne mudi, bo hitrejši |
 |
| pridričal je dol |
 |
| točno tu |
Komentarji
Objavite komentar