Dome de Polset 3497m in Aiguille de Polset 3528m

3. del: Aiguille de Polset

Končno prva ledeniško-tehnična tura, da gre v uporabo tiste 4kg opreme, ki jo že 2 dni nosim s sabo...pa še dolgo jo bom 🙂 Ob 4 smo zmenjeni za zajtrk. 3.45 budnica. Seveda so ruzaki spakirani že od prejšnjega večera. Kar hitro zaspim a se v vroči sobi tudi precej hitro zbudim. Že nekaj časa sem zbujen in razmišljam, da nisem slučajno kaj zafrknil z budilko... nenazadnje se tudi Marko in Mojca zanašata name...a glej ga zlomka, šele 2.20 je...očitno sem v velikem pričakovanju že prehitro buden. No...pa mi pred budilko menda uspe še malo zadremat...

V jedilnici je kar nekako romantično. Namesto luči na vseh mizah gorijo sveče. Oskrbnik, gospod, ki je prejšnje popoldne imel kar dolgo siesto, pa je že pokonci in v kotu štrca po telefonu. Na koncu se še pozdravimo in odrinemo v noč. Čisto malo vzpona in potem malo več spusta proti "Belemu jezeru" (Lac Blanc). Res mora biti belo, saj na njem še vedno plava sneg in led. A zdaj je še vse črno. Nad jezerom pa strm vzpon in počasi počasi se nakazuje, da prihaja dan.

Malo pod sedlom se pot nekoliko uravna, potem spet strmo povzpne na vrh ledeniške morene in potem prečenje po moreni, naprej po pobočju in naposled pridemo na ledenik. Vstop nanj ni nič posebnega, saj je pokrit z letošnjim snegom. Šele višje se pokaže star led in tudi špaltne. Ne približujemo se jim še, a se navežemo...kot velevajo pravila. 😉Ravno malo po sončnem vzhodu, ki spremeni okolico in barve povsem drugače zažarijo. Na dobrih 3000m smo takrat.

Proti dome de Polset je potem nič kaj razburljiva hoja po snegu po bolj ali manj strmem terenu. Tudi sam po sebi ne zgleda tako zanimiv, kot bolj oddaljen Aiguille de Polset. Največja strmina je tik pod vrhom, ter na "prelomnici", ko se skalnat greben, pod katerim smo se vzpenjali proti vrhu malo spusti, ledenik pa ga prekrije.

7.45 smo na vrhu, kjer je precej vetrovno in še pod nulo. Poiščemo vsaj malo zavetja za okrepčilo. Vrh je prostran in neizrazit. "Polseška kopa". Povsem nekaj drugega je "Polseška igla". Zadnji del na vrh, tisti ki štrli ven iz snega, zgleda na daleč res precej nemogoč. A ker smo že tu, bi bilo naravnost heretično, ne it poskusit. Malo spusta in še malo prečenja po ravnem. Po zgornjem robu ledenika, kjer so v drugo stran morda že opasti ali celo odlomi (slednje je manj verjetno, saj težnost ledenik ne potiska v to smer).

Na začetku plezalnega dela se razvežemo. Zdaj res ni več potrebe. Nekaj časa je teren še "zimski", po letošnjem snegu gor, a pod njim ni več ledenika. V poznem poletju je to kopno. Kmalu smo pri tistem "nemogočem" delu. Od blizu zgleda precej drugače, kar lepa skala in lepi prehodi. Ni več kot dvojkica, pa še to samo kake 3m. Je pa treba biti previden zaradi mokrih podplatov in...ja, recimo da že rahle utrujenosti. Seveda gre ta del brez derez. Zakaj bi si oteževali zadevo 😉

Vrh ni prostoren, še manj kot Jezerska Kočna. Res je igla. Je pa manj vetrovno od sosednje kope. In fantastični razgledi. Dalo bi se še malo posedati tu gor. Pa spit kakšen pir, če bi bil na voljo 😆

Sestopamo po poti vzpona. Le da je manj cikcakanja, saj gre dol lažje 😆Na nekaterih zemljevidih (tudi na opentopomap) je pot čez ledenik vrisana malo drugje. Pod Iglo in Z od skalnatega grebena, ki štrli iz ledenika. Tu se ledenik lomi in ne zgleda najbolj varno, zato gremo V od grebena.

V zadnjem delu gremo še na "ekskurzijo" na pravi ledenik. Tam, kjer se je belemu dnevu že pokazal modro siv star led. Seveda z vso previdnostjo naveze.

Pošteno že pripeka, ko se žarki pozno junijskega sonca odbijajo od snežne površine in nekako komaj čakamo, da se umaknemo in tega "roštilja". Na skalah bo vendarle malo boljše. Še par korakov in zimska oprema gre dol. Je pa zato ruzak spet znatno težji. In s tem bo treba zagrist proti Col de Soufre. Kjer nas že čaka preostanek skupine. Kot pravi navijači na vzponih na Giru ali Touru 😆