Prečenje Kal-Krnčica-Krn (9.7.2023)

julij 16, 2023

Ta dolg greben sem že prehodil in po tem, ko so se naši planinci lani že izkazali v prečenju dolgega (no, pravzaprav še daljšega, a takrat se ni bilo treba vračat na izhodišče) Polovnika sem za letos dal kar to v program 🙂 Malo optimistično že kar v začetku junija...kot lani. A tu smo na malo višjih višinah, zima pa je tudi bila letos malo drugačna. Tako prestavim termin na prost vikend po dopustu.

Tura vsekakor je dolga, tu ni kaj veliko za debatirat in to je jasno pisalo tudi v razpisu. Verjetno tudi zaradi tega manjša udeležba...a bolje tako, kot da je potem za koga preveč. Nekaj so morda naredili tudi dopusti in druge obveznosti članov, ki imajo sicer radi dolge ture...

Ob 4 sem napisal štart iz Sežane, kar je bila zelo dobra poteza. 5.45 začnemo hodit in glavnino vzpona, torej iz Drežniških raven do Kala opravimo še v senci. To je veliko vredno na vroč dan!

Do planine Zaprikraj gremo po markirani poti, ki je brez posebnosti. Naprej pa po čez v breg in visoko travo, tudi med koprive v iskanju mulatjere, ki se počasi dviga proti Kalu (1699). Mulatjere seveda ni težko najti, saj je vidna že od spodaj. Bolj je težava, ker je večkrat močno zaraščena (na sicer čistem pobočju), vmes parkrat tudi podrta in vsi prehodi vodijo malo višje od Kala, nekje na 1750m pridemo na greben...in s tem na sonce.

Nekaj pavze in potem naprej. Konec šlepanja v senci 😅. Na celem področju je ogromno ostankov 1. Svetovne vojne. Tu se frontna linija 2 leti praktično ni premaknila. V visoki in košati travi pa je potrebno paziti na vsak korak, saj hitro lahko stopiš na "mino". Ne dobesedno, tisto ki eksplodira, pač pa razni strelski jarki in druge luknje skrite pod gosto travo. Zna biti nevarno za kakšen gleženj...

Prvi vzpon v grebenu je na Vršič (1897), naslednji Vrh Ruš (1964) in zadnji v tem bolj brezpotnem delu, kjer malo kdo hodi, Oblo brdo (1964). Prejšnjič je bil cilj iti čim bolj, oz cel čas po grebenu. Tokrat ugotovim, da obstaja precej lažja varjanta. Tik pod grebenom je vklesana mulatjera. Podobno, kot pri sosednjem grebenu Polovnika. Ta je udobna za hojo in najpomembneje, precej časa je v senci. 😁

Na Oblem brdu druga pavza, tu celo srečamo planinca, ki gre v nasprotni smeri. Naprej proti Lopatniku (2012) pa že bolj v "civilizaciji". Pot, ki pripelje iz planine Zapleč na Lopatnik je že malo bolj obiskana. Tudi tokrat gre gor peterica. Glede na uro sedaj so verjetno štartali po 9...ne bi bil na njihovem mestu 😅

Proti Krnčici (2142) še zadnje brezpotje, saj gremo direktno po grebenu. Lahko poplezavanje, kjer je bistveno najti najlepše prehode, a v dobri vidljivosti orientacija ni zahtevna. Malo pred vrhom pa priključek na markirano. V resnici sicer ni markirana pot, vsaj ne označena s Knafeljčevimi markacijami, neke oznake pa so. Malo pod vrhom nas pozdravi še mlad gad (menda jih je letos kar precej), na vrhu pa se začenjajo megice in Krn se skrije. Tako nadaljevanje poti preko Srednjega vrh (2134) in spust na markirano iz Krnskega jezera ni več tako osončeno. Pred markirano je še eno snežišče. Da se ga obiti po krajni poči z malo plezanja po skalah. 5 tednov nazajje bilo verjento precej drugače...

Na Krnski škrbini trop ovčic, po markirani kar nekaj pohodnikov, ni več samote kot do sedaj. Zadnji vzpon na Krn pa v že kar oblačnem vremenu. Škoda, da se od tu ne vidi začetek grebena...tam daleč nekje... Na Krnu seveda pestra družba, precej tudi tujcev. Nekaj tudi čisto pravih "turistov", nekaj jih je pa opremi sodeč prišlo tudi po Korenovi.

Zadnje dejanje je samo še dolg sestop v Drežniške Ravne. In ja, dobesedno - dolg. Aja, namig za konec - pri sestopu v Drežniške ravne NE SMEŠ slediti tablam "Drežniške Ravne"...te vodijo nižje v vas, kot je parkirišče pri koritu...