Dolgo časa smo se usklajevali, kdaj bi šli enkrat po šihtu pa se nikakor nismo uspeli uskladit...tako da je manjkalo "pol ekipe" 😆 od zadnjega podobnega podviga. Še vedno vztrajam pri tem, da mi športne ferate niso pri srcu. In tokrat so se moji predsodki kar uresničili...
V zadnjih letih te športne ferate rastejo kot gobe po dežju. Nič ne rečem, je neka tržna niša. Poznam celo veliko ljudi, ki te zadeve naravnost ljubijo. Jaz pa...grem bolj iz firbca probat, da se vsakič sproti prepričam...da res ne spadam med ljubitelje. Torej...najprej tržjo - Jermn. Ima nekaj odsekov D in enega D/E. Že sam vstop gre direktno navzgor, stena je rahlo previsna in še malo od zemlje. Tu očitno pomaga, če si malo večji. Po današnjih izkušnjah zna biti kar velika razlika med 182 in 175cm v tem, kako lahko oz težko se pitegneš čez...
Po prvi vertikali je lahko prečenje in prvi "most" (zajla čez potok). Pozor - zajla, za katero se držimo in vpenjamo je poškodovana. Rahlo natrgana, par žic štrli ven. Ni fajn za roke, sploh če nimaš rokavic... Ni pa sicer nevarno v smislu, da bi popustila. Potem sledi spet vertikala, spet parkrat na moč. Nad tem je uradno najtežji del, kjer je zopet potrebno na moč in na trenje prečit v rahlem vzpenjanju. In spet pomaga, če si večji in z daljšimi okončinami. Tako včasih ni potrebno stopit na gladko skala, kjer bi šlo na trenje, pač pa lahko dosežeš naslednjo skobo. Za drugim "mostom" pa je skala celo razčlenjena in ko si uspeš izbit iz glave "treba na moč", se dejansko že da plezat. In tudi že uživat v plezanju...ta del bi pa lahko bil daljši ;)
Ambient je sicer zelo lep, soteska je čudovita. Nad fitnes napravami nabitimi v skale sem bil manj navdušen, a za tiste, ki imajo radi športne ferate, jo vsekakor priporočam. Jaz pa...hja, "zacahnana" je, da lahko o njej pametujem...da bi se v kratkem vračal pa močno dvomim.
Po Jermanu sledi še Hvadnk. Ta je načeloma precej lažja. A tudi daljša. Obetal sem si malo več plezanja po skali...nak, nič ne bo! Verjetno se vsa voda po neurjih še ni odcedila, saj je bil tok zelo močan, v soteski veliko vlage, posledično pa skale mokre in spolzke. Parkrat si skoraj hodil po vodi, tako da dvomim, da so si konstruktorji ferate take razmere zamislili kot "običajne". Ker sicer bi verjetno kaj speljali malo drugače. Na spolzkih prečenjih pa spet "na moč". Če bi bile skale suhe, je zadeva precej lažja. Ne vem pa, če so kdaj zares čisto suhe...kar malo dvomim. Tudi tiste oznake "družinska" in "otroška" vsaj ob trenutnem vodnem režimu ne vem, če so najbolj primerne.
Aja, tu baje še pridemo. Vsaj tako je bilo slišati. Morda probat, kakšna je zadeva, ko je vode manj.
 |
| po prvi vertikali |
 |
| pa še po drugi...in najtežjem delu |
 |
| v tem delu je celo nekaj plezanja |
 |
| veliko vode |
 |
| in mokre skale |
 |
| a kdo opazi...utopljen telefon |
 |
| Jelena kaže bicepse ;) Ta prehod ni enostaven |
Komentarji
Objavite komentar