Grande Casse 3855m

4. del: Grande Casse

Vrhunec dopusta. Za Grande Casse sem začel gledat takoj, ko ga je Marko sploh prvič omenil. Kje točno leži, kje vodijo smeri gor... In sedaj čepim tu pred njim na Vanojskem sedlu. Vrha ne vidim, saj je v oblakih. Kar je vidno pa z očmi večkrat premerim in iščem potke čez melišče in prehode naprej v ledeniku in skali. "Lažji alpinizem" piše v opisih. Seveda, ko smo v tej kategoriji ni več nič čisto lahko. A na koncu, ko se ga zares lotiš, je manj grozno, kot zgleda od tu, kjer čepim...

Vstajanje je še pol ure prej, kot je bilo za Aiguille de Polset. Seveda, saj gremo višje. Malo bolj pisano družbo sem pričakoval zjutraj glede na enormno količino zimske in tehnične opreme v koči, sploh število parov zimskih gojzarjev po poličkah je veliko. Da niti ne omenjam včerajšnjega napihovanja in pametovanja nekaterih o Grand Cassu. Ja, toliko francosko že razumem. Pa je od tega bore malo. Morda pa vstajajo še prej? Ob 2? Ali pa kasneje? Nak! Samo 2 navezi pred nami in nikogar za nami.

Prejšnji navezi gresta v spodnjem delu, čez melišče bolj levo, mi bolj desno saj zgleda, da se nekako iščejo pri vstopu v Grand Couloir (no, na ledenik). Eno navezo na tem mestu tudi ujamemo. Nekam dolgo se spravljata v zimsko opremo. No, razumem, zgleda bolj kot vodnik in klient. Druga pa nadaljuje z našo hitrostjo in smo ves čas tistih 10-15min narazen. Začetni del je malo cik cakanja po ledeniku. Izogibanje prelomom in špaltnam. Nekajkrat že pogleda ven star siv led, ki je bolj na daleč zgledal še kot skala. Po prvem strmejšem delu (cca 25-30°) se ledenik nekoliko uravna, tam nekje do 3300m je bolj položen, potem pa strmina spet naraste. Po opisu na Summitpost naj ne bi bila nad 35°, a bo precej bliže 45. Gor smo sli sicer dolj direktno, dol malo bolj naokoli, a tistih 150-200m precej strmega klanca ne uide. Možno spet, da je v poznem poletju stvar malo drugačna, tu smo bili ves čas na letošnjem snegu. Se je pa potrebno držati bolj leve. Na desni strani kuloarja se ledenik postavi močno pokonci pa kar malo grozljivo je napokan. Gre pa tu zelo lepo gor. Z 2 cepinoma in na sprednjih zobih hitro napredujemo...so pa meča kar vesela, ko naklon spet popusti.

Zadnji del do sedla je spet običajna hoja. Tu nas dokončno obsije sonce in naenkrat postane vroče. "Še pol ure do vrha". Kar dobro nam gre, komaj malo čez 7 je. Ja nič, pa zagrizimo še zadnji breg. Spet cik cak v navezi. Pri desnem prečenju sveti jutranje sonce naravnost v oči in kljub sončnim očalom je vidljivost slabša, tako da gremo skoraj preveč v desno. Potem pa naravnost gor in samo še par m grebena. Ob 7.45 smo gor.

Razgledi so naravnost fantastični. Niti premrzlo ni, rahel vetrič pri nekje okoli nule. Pa tudi pri "vremenskem oknu" bi se nam težko bolje izšlo. Popoldne je že napovedano poslabšanje in nekje v daljavi se že počasi kopičijo oblaki. A tu je še vse super. Eno sliko še pošljem "v dolino", kjer ostali naši zdaj zajtrkujejo, mi pa tudi počasi na malico na sedlo, 170m nižje. Zdaj si menda že nekaj zaslužimo.

Grande Casse ima 2 vrha. Tisti nižji je poimenovan Pointe Mathews (3783m). Po enem od prvopristopnikov in pred skoraj 163 let. Druga dva sta bila Michel Croz in Etienne Favre - lokalna vodnika. Prvi pa je bil angleški botanik in aristokrat, znan tudi kot eden od ustanoviteljev Alpine Cluba. Kar zanimivo, da so Francozi vrh poimenovali po Angležu...glede na to, kakšno "ljubezen" so si izkazovali skozi zgodovino. Aja, 2 vrhova torej...seveda gremo še na drugega. Pa še "moje" ime nosi. Vzpon je kratek in tehnično lažji, saj je manj strm, se pa počasi že predira sneg. Torej ja bil zadnji čas...

Tisto malico na sedlu si je še posebej Marko zapomnil...čeprav so se tudi pri meni pojavili občutnejši vetrovi. Mojca pa se je očitno izognila glavnim sestavinam. Zna biti, da je skrivnost v kombinaciji suhih marelic in 3x staljene in ponovno strjene čokolade s pretečenim rokom... Saj bi se še lahko hecali, a tudi pri sestopu je potrebna previdnost. Sploh tisti prej omenjeni najstrmejši del. Je pa ledenik še cel v senci in strah pred mehčanjem snega je še odveč. Vsaj na strmini. Spodnji del pa že osveti sonce. Še mimo zadnjih nevarnosti, da bi "izginila" tla pod nogami, ekspresen spust po melišču in snežnih jezikih in ob 11 smo pri koči. Kjer se ponovno otovorimo na "standardno težo" z vsem, kar je vmes počakalo tu.

Spet stojim na sedlu in še enkrat se zazrem gor, proti gori. Super se nam je to izšlo. Razen tiste "predelane" čokolade, brez kakršnih koli težav. Počasi počasi pa se pogled spet preusmeri pod noge, na pot, na to, kar je še danes pred nami. "Samo" še pičlih 15km do L`Arponta.