2. del: Vanoise
Vanoise je največji gorski masiv v Alph južno od Mont Blanca in tretji najvišji v Franciji. Glavni del vršnega platoja pokriva Vanojski ledenik na višini približno 3000-3500m, na robovih platoja posamezni vrhovi štrlijo nad ledenikom. Najvišji vrh, 3855 m visok Grande Casse, je od glavnega masiva ločen z Vanojskim sedlom. Na tem področju so leta 1963 ustanovili prvi narodni park v Franciji (ja, mlajši je od Triglavskega ;). Na območju je speljanih več treking poti, "običajni" krog je dolg približno 70 km in obkroži osrednji masiv z ledenikom. Mi smo šli seveda nekoliko daljšega - že v "osnovni" izvedbi. Za "težjo skupino" pa je bilo zraven še precej več.
Ne spomnim se več natančno, kdaj sva se z Markotom prvič pogovarjala o tem trekingu. Enkrat lani. On je bil že večkrat. Potem ga je Marko dal v program izletov PD, a so se nato iz birokratskega vidika stvari malo zapletle...no, pustimo ta del... Nadaljnje razmišljanje o neki podobni zadevi, kot lanski
Huayhuash pa ni več potrebno - to bo to.
Termin - zadnji teden junija - je za visokogorje morda še nekoliko zgoden. Zaradi snega. In res se tudi hodi parkrat po snegu. Mesta sicer niso problematična in spolzka, je pa potreben stabilen korak in nekaj izkušenj. A bistvena zadeva, zakaj ta termin je, da se v Franciji počitnice začnejo 1.7. in takrat se količina obiskovalcev enormno poveča. Letos so bile sicer že v našem terminu koče precej zasedene, a smo vedno rezervirali "iz danes na jutri" oz bolj natančno, iz dopoldneva za popoldne.
7 se nas nabere in gremo s kombijem. Oto pobira po poti iz Postojne. Midva vstopiva zadnja. Zdaj pa res pot "pod noge". Še pred Francijo se ustavimo v Italiji. Ker smo ravno na poti tam mimo...in ker je vrh z lepim razgledom 🙂
24.6. Plan d'Amont (2056m) - Fond d'Aussois (2346m) 4,1km ˄310m ˅10m
Danes smo že nekaj prehodili tako da je od parkirišča do prve koče samo kratek sprehod...s težkimi ruzaki. Aja, parkiranje je na vseh urejenih parkiriščih brezplačno. Nekaj, po čemer bi se lahko zgledovali naši nenasitni (največkrat občinski) oderuhi, ki upravljajo s parkirišči. Da sploh ne omenjam njihovih brezsramnih cinizmov, da je to "v imenu ekologije". Ne ni! Če bi bil res tak interes, se stvari rešuje drugače.
Torej za danes lep kratek sprehod z recimo...16-18 kilskim ruzakom 😅. Za osnovni treking to seveda ni potrebno, a ker imamo v planu še Grande Casse, pa še kakšen ledeniški vrh, je tu še zimska in tehnična oprema. Nekje 4kg naračunam tega. Pa za 1 teden kosil in prigrizkov. V kočah imamo polpenzion, vmes pa je potrebno še kaj pojest. In obleke za od +25 do malo pod nulo. Za v sneg in led. Vsaj z vodo ni problem, ker je zaradi večinoma granitne podlage povsod dovolj izvirov in res ni potrebno veliko nosit s sabo. Tisti liter orehovca pa tudi hitro hlapi...
Za začetek (prvi večer) najprej nekaj o"protokolu" v francoskih kočah. Večerja je ob določeni uri, večinoma ob 7 ali malo prej. Hrana torej ni na voljo ves čas, kot pri nas. No, saj v Dolomitih recimo je isti sistem. Le da so Francozi stvari še poenostavili: na voljo je en običajen in en vegetarijanski obrok. Količina hrane pa je "neomejena", saj te vprašajo za repete. Če nisi preveč izbirčen, lačen res ne moreš biti. O financah bom bolj podrobno pisal na koncu, so pa cene precejprimerljive z našimi, da ne rečem včasih celo nižje. Dražji je edino pir.
 |
| lula... |
 |
| ...pa ne tega ;) |
 |
| svizec se sonči |
25.6. Fond d'Aussois (2346) - Ref. Polset-Peclet (2474) 14,4km ˄1220m ˅1080m
Za praznični prvi "poln" dan je na sporedu najvišji prelaz. 2914m Col d`Aussois. Malo pod vrhom "tahitri" potegnemo in skočimo še na kuclja na obeh straneh sedla. Na Z je čisto uradni vrh z imenom. Pointe de l'Observatoire 3015m. Ne, nima veze s kakšnim observatorijem, pač pa z razgledom. Na sedlu naj bi bila malica, a samo za nas, ostali so se ustavili že malo nižje, pri križu. Tahitri pa si kuhamo juho iz vrečke s pogledom na Mont Blanc.
Sestop na drugo stran gre po še precej dolgem snežišču. Lahko si kar hitro dol, če "posmučaš". Je pa treba biti pazljiv, ker se na trenutke vseeno lahko predre. Če imaš s takim terenom manj izkušenj, se zna sestop nekoliko zavleči. V nadaljevanju pa še "mokro presenečenje". Precej vodnat in divji hudournik čez pot. Saj bi se še nekako dalo skakat čez...a od cele skupine tega ne gre pričakovati. Čevlje dol, vrvna ograja čez potok in gremo 🙂 Nižje dol je čez še obsežen snežni most. Kakih 200m na dolgo. A grapa je globoka, hudournik zelo deroč, most pa se bo enkrat podrl...in nekako ne veš točno kdaj...pa še vroč dan je danes.
Dno doline, v nadaljevanju se udomači poimenovanje "pri kravah" je tu malo pod 2000m, zadnji del sledi ponovni vzpon. Del, kjer se bomo gibali v naslednjih 2 dneh je izven običajnega trekinga, 2x spust k kravam pa precej doda na višincih. Pa tudi na kilometrih, saj smo izpustili zelo majhen del standardnega trekinga, k kravam smo se obakrat skustili skoraj na isto mesto, le kak kilometer narazen.
26.6. Polset-Peclet (2474) - Dome de Polset - Aiguille de Polset - Lacs Merlet (2417) 23,3km ˄1770m ˅1840m
Krajša varianta: Polset-Peclet - Lacs Merlet 15,4km ˄970m ˅1040m
Na Col de Soufre (2819) si vzamemo malo daljšo pavzo. Pri sestopu ponovno nekaj snežišč in večja čreda kozorogov. Koze in kozlički, malo naprej pa še dva "kapitalca". Levo od nas je taleči se ledenik ki bruha ven kar velike količine vode, v nadaljevanju pride že do precej deroče reke, ki pa jo tokrat prečimo čez most. Teh mostičkov je precej in v nadaljevanju ni bilo več kopanj kot vcerajšnje.
Spust na dobrih 2100m, čeprav ne k kravam 😆 Pivo je nenavadno hitro izhlapelo...pa še sodček pomagam nesti iz kleti do šanka, saj je bila gospa v koči sama. Potem pa strm vroč vzpon na Col de Chanrouge (2539). Do koče je od tu po zelo hitrem pogledu na zemljevid samo še 100m zelo počasnega spusta. No ja...zelo površen pogled. V resnici ga je kar nekaj več, kar seveda za konec pomeni - klanec 😅 Pogled v daljavi na Dome in Aiguille de Polset pa sam zase govori o dolžini današnje ture...
Koča je majhna in nudi 14 ležišč, tako da je vzdušje precej "komorno". Mlad oskrbniški par, ki je tu od letos, se zelo trudi. Zanimiva je bila večerja - tagin (tradicionalna maroška jed) s savojsko klobaso. In boljši, kot sem ga jedel kjer koli a Maroku. Ali pa sem samo bolj navajen evropskih okusov. Pa morda po današnji turi tudi bolj lačen, kot sem bil kadar koli v Maroku 😉
 |
| Belo jezero...kot ga je videla "počasnejša" skupina |
 |
| še z druge strani |
 |
| čreda kogorogov |
 |
| taleči ledenik |
 |
| razburkana in muljasta ledeniška reka |
 |
| Refuge Lacs Merlet |
 |
| Lacs Merlet - gornje jezero |
 |
| pa še pogled na spodnje |
27.6. Lacs Merlet (2417) - Petit Mont Blanc (2677) - La Valette (2588) 18,4km ˄1330m ˅1160m
Za lažjo skupino naj bi bila to najtežja etapa (tokrat ponovno hodimo cel dan skupaj). Malo daljša je res od vseh ostalih, ne pa tako zelooo. Je pa za konec 800m vzpon od krav do koče že s psihološkega vidika kar malo ubijalski, svoje doda še vročina.
Prvi zaplet pa že kmalu po štartu, pri naslednji koči (Grand Plan), kakih 150m nižje Oto ugotovi, da je pozabil klobuk. Skupina gre naprej, jaz ga počakam in skočim na kucelj nad kočo po signal, da pošljem par slik v dolino 🙂 Večino časa signala namreč ni. Oto je hitro nazaj in s strumnim tempom loviva skupino. Kazalo je, da bomo do naslednjega prelaza že skupaj, a precej presenečena prideva gor prej. Nekje niso šli čisto po idealni poti...
Iz Col du Mone (2533) se splača na Mali Mont Blanc, saj se samo slabih 150 višincev, razgledi pa so zares lepi. Prvič se od dokaj blizu pokaže Grande Casse. Prej je bil samo ena gora v daljavi, zdaj pa se jasno razloči mogočnost dveh vrhov z ledenikom vmes. In seveda pogled proti platoju z Vanojskim ledenikom, čeprav samo rob ledenika.
Spust proti kravam je globok, a dokaj hiter. Vzpon precej počasnejši. Ura je ravno pravšnja, da sonce najbolj pripeka, klanca pa ni konca. Dobra stran je, da je voda na vsakem koraku. Malo vmes tudi volontiram kot šerpa (z 2 ruzaki), ker sem tako ali tako danes baje najmanj prehodil od vseh. No, ja...ne bom se kregal glede statistike 😅
Iz najnižje točke trekinga (še štart je višje) smo prišli do naše najvišje koče. Tik pod vrhom glavnega masiva in praktično tik pod ledenikom. Kočo obdajata 2 jezeri, ki se napajata iz ledenika, od katerega se steka tudi nekaj manjših slapov. Potok, oz že skoraj reka, ki teče iz spodnjega jezera pa zanimivo - ponikne sredi kotanje. Pa čeprav smo na granitni podlagi. Zanimivost koče je bila v oskrbniškem paru, ki je s še 3 pomočniki tu kar z dojenčkom - kakega pol leta starim, bi rekel na oko. Malo nad kočo stojijo mogočne ruševine z debelimi zidovi. Ne, ni bila kakšna vojaška zgradba, pač pa stara koča, ki ni v uporabi že skoraj 100 let. 1924 se je podrla streha od od takrat so samo še zidovi, novo pa so postavili malo nižje.
 |
| pokaže se Grande Casse |
 |
| na Malem Mont Blancu |
 |
| v zaljavi še "veliki" Mont Blanc |
 |
| Vanojski ledenik |
 |
| pogled na Col du MOne |
 |
| Mali Mont Blanc |
 |
| šmarnice |
 |
| globoko... |
 |
| k kravam |
 |
| mobilna molzna postaja |
 |
| tam smo šli prej dol |
 |
| spet zadaj Aiguille de Polset |
 |
| Ref La Valette |
28.6. La Valette(2588) - Col Vanoise (2516) 15,3km ˄1140m ˅1220m
Še ena za lažjo skupino dolga in naporna etapa. Na papirju naj bi bila lažja od včerajšnje...a v resnici neke bistvene razlike ni. Za konec res ni ubijalskega klanca in teren je bolj razgiban.
Za začetek gremo iz markirane poti desno čez sedlo Tambour in se ji nižje priključimo. Vzrok je dokaj zoprno snežišče v tem delu, ki malo spominja na "Okrešelj ekspres". Zdaj na to opozarjajo že tudi v koči. V preteklosti niso, verjetno se je spremenilo po tem, ko je prišlo do 2 zdrsov. Je pa letos vseeno manj snega, kot v preteklih letih. Ne, tu letos zima ni bila bogata kot pri nas, daleč od tega. Menda so se celo pritoževali nad skromno zimsko sezono.
Ustavimo se v slikoviti dolinici, oz bolje rečeno kar na dnu amfiteatra, kjer se proti vzhodu dvigajo strme mogočne stene, čez njih pa padajo slapovi talečih ledenikov. Vsi se združijo v reki, ta pa pade v slap globoko proti Pralonganu. Še preden se reka prelije v slap pa je izoblikovala zanimive strukture skalnatih mostičkov in ponorov. Cirque du Grand Marchet se imenuje ta kraj. Ker iz amfiteatra nekako ne moreta voditi 2 poti po ravnini (v resnici ne niti ena), po spet treba čez prelaz. Grand Marchet (2490). Vzpon iz te strani je bolj prijazen kot spust na drugo. Malo zadevo še začini eno snežišče.
Alternativna pot bi bila globoko dol do Prolognana, do 1650m. Tako se spustimo "le" do slabih 1900. Za kratek čas celo pridemo v gozd. V nadaljevanju sta 2 možnosti, ena gre naravnost do Vanojskega sedla, drugamalo gor, malo dol na precej bolj turistično pot čez jezerce Vaches. S poudarkom - čez jezero, ne mimo njega. Slike tega jezera se pogosto pojavljajo na raznem promocijskem materialu za Vanoise...pa verjetno tudi pri instagramarjih. Za nekaj časa smo še okupirali najbolj "instagramabilno" skalo. Hm...verjetno še dobro, da je bilo med tednom. Za vikend morda sploh ne bi prišli do te točke...
Do Vanojskega sedla je samo še kratek vzpon in malo po ravnem. Nad nami pa se dviga Grande Casse. Vmes kar malo pomeditiram s pogledom gor...pa če tudi se ne vidi cel zaradi meglic. Jutri pa bo šlo "zares".
Od koč, v katerih smo spali, je ta na Vanojskem sedlu največja. A s 130 ležišči še zdaleč ne dosega "industrijskih" kapacitet Kredarice. Najbolj opazna razlika s prejšnjimi kočami je tu "razstavljena" oprema. Veliko več je zimske in tehnične. Cepini, tudi alpinistični, dereze, zimski gojzarji in vrvi. Že po tem je jasno, da gre za bližino "bolj resnih" vrhov. A naslednji dan sem dobil občutek, da je večino tega bolj "na razstavi" kot v uporabi...
 |
| tudi svizci zaključijo svojo pot... |
 |
| zdaj je tisti bel vrh zadaj že dobro znan;) |
 |
| zgornje jezero |
 |
| nekdanja koča |
 |
| ponor |
 |
| spodnje jezero |
 |
| zanimivo... |
 |
| tu gre markirana pot...snežišče je strmo, a letos manjše |
 |
| Pralognan |
 |
| Cirque de Grand Marchet |
 |
| zanimivi pojavi |
 |
| nov most...menda zaradi teka |
 |
| Aiguille de Vanoise 2796m |
 |
| Lac des Vaches |
 |
| spimo v sobi Lepena ;) |
29.6. Col Vanoise (2516) - Grande Casse - L`Arpont (2309) 24,7km ˄1950m ˅2150m
Krajša varianta: Col Vanoise (2516) - L`Arpont (2309) 14,3km ˄470m ˅670m
Ta odsek je precej ravninski. Najbolj ravninski od vseh na celem krogu. Skupina se je lahko spočila, nam pa je seveda tudi ustrezalo, da danes ni več strmih prelazov. Za začetek se rahlo spuščamo po dolini ob potočku in jezerih. Celotna pot je že na gosto zakoličena z zastavicami za gorsko tekaško prireditev, ki bo tu potekala v nedeljo. Najdaljša proga gre menda okoli masiva, torej pot "standardnega" trekinga v dolžini približno 70km. Je pa gotovo več tras, tudi krajše. Vsaj vedno je na teh prireditvah tako.
Nebo se medtem počasi vedno bolj zapira. Po poti parkrat srečamo kozoroge, nekatere čisto na blizu, ki se kaj dosti ne pustijo motit. Že kmalu po najnižji točki danes, torej na dobri tretjini poti pa prve kapljice. Drobne, da ne veš, ali boš bolj moker zaradi dežja, ali švica pod palerino. Pa "prvi val" niti ne traja dolgo, tako da si vmes, pred zadnjo tretjino poti še kuhamo juho. Na najbolj idelanem mestu, saj se pred novo pošiljko skrijemo pod prostorno skalo, ki nudi udobno suho zavetje. Vsaj za nekaj časa. Toliko, da gre najhuje mimo. Potem pa naprej. V rahel dež in meglo. V tisto fazo, ko človek samo še hodi. Ko ne čuti ne dežja, ne utrujenosti, je čisto v svojem svetu in hodi. In tako se koča pojavi še malo prej, kot sem mislil...
Tu pa še eno prijetno presenečenje. Oto nas pričaka že na vhodu. Kot oskrbnik je zgledal. Potem pa še čestitke ostalih ob uspešnem podvigu. Še medalje dobimo. 😁 Res super ekipa. Nobenega očitka, da smo si prigram prilagodili za nas, ostali naj hodijo, kakor želijo - samo iskreno veselje. Ob večerji pa si tokrat namesto vina v rifuzi privoščimo še 2 buteljki. 😁
 |
| Grande Casse :) |
 |
| malo skulptur po poti |
 |
| gobova juha |
 |
| in zatočišče |
 |
| medalja za uspešen podvig :) |
30.6. L`Arpont (2309) - Plan d'Amont (2056m)
Na predviden predzadnji dan se krog skoraj sklene. Samo še 1x bi prespali, da se po pol ure sestopa zadnji dan vozimo domov spočiti. A "vesolje" je imelo drugačne plane. Za cel dan je napovedano slabo vreme. Torej nekih 6-7ur z zmernim tempom po dežju. "Kaj pa če skočim po kombi, vi pa po najbližji sestopite v dolino...". Na hitro rečem, brez veliko razmišljanja...kaj pa bi? Nekako iščem čim bolj ugodno rešitev. Pridruži se še Mojca, ki zgleda še najbolj spočita od vseh. Kot, da smo v tem tednu hodili še premalo. 😆Seveda se čim bolj znebiva odvečne teža.Marko pa bo danes zares šerpa...s 6 cepini na ruzaku 😅
Zjutraj je vreme še čisto ok in stabilno. Ob pogledu v nebo deluje še vsaj kakšno uro ali 2 stabilnega vreme. No ja, to je vseeno premalo časa za celo prečenje. Torej kar hitro pot pod noge, saj je še kar nekaj km. Ni pa kakšnih hudih klancev. En 300m vzpon, ostalo malo gor, malo dol, nič pretresljivega.
Na vsakem koraku ogromno cvetočih rododendronov. Cela pobočja so roza-vijolična. Škoda le, de se vse skupaj že kar hitro zavije v meglo. Torej nič kaj dosti občudovanja okolice in slikanja, bolj hitenje. Nekje na pol poti naju začne močiti dež, tako da kakšne želje po ustavljanju niti ni. Spet je tisti droben dež, ko ne veš točno, kaj bi mel gor...a ravno dovolj, da si po 2 urah cel moker. Ena boljših reči v tem trenutku pa - sveže cunje v kombiju 😁 Ostali so med tem že v Termignonu, saj so šli kar hitro za nama, pot pa je precej krajša. To zadnje "žrtvovanje" pa je pomenilo tudi, da mi ni potrebno vozit za nazaj...ko sem prvi dan še nekaj pametoval, da bom za nazaj bolj spočit, kot sem bi pri odhodu. No, saj ne, da ne bi bilo res...😉
Super se je vse poklopilo v tem tednu, vrhunski dopust in 100% realizacija. No, skoraj...en dan manj, a ista pot. Ni pa to nikakor lahek treking, tudi za lažjo skupino. Saj je bilo kar precej dodanega tisti "standardni" trasi iz opisov/prospektov. Skoraj 100km in čez 6000 višincev v 6 dneh in pol (no, v resnici 90km in 5500 višincev, z upoštevanjem "neprehojenega" zadnjega dneva) z ne prav lahkim ruzakom ni čisto za vsakega. A utujenost utone v pozabo, ostanejo le lepi spomini.
Skupaj z vsemi vrhovi, še Rocciamelone pred tem pa 130km in 10km višincev v 8 dneh...hja, ni tako malo...
Čisto za konec še finance. Če bi šli z 2 avti bi prišli malo ceneje čez kot s kombijem, a vzdušje ni isto. V štartu poberemo še 100€ po osebi za nafto, cestnine (še toliko je bil kombi) in...kakšen pir in deci zvečer v kočah. Dobra ideja s skupnim fondom. Cene piva so višje kot pri nas, nekje okoli 7€ se gibljejo. Vino je tam okoli 15€/liter v rifuzi. Vsaj črna so mi bila vedno dobra. Pa še glavna stvar - spanje in hrana. Splača se vzeti polpenzion. Večerje so res obilne in dobre, zajtrak je ponavadi bolj v stilu kruh+marmelada pa kosmiči, a tudi tu količina ni omenena. Skratka, lahko se naješ za cel dan. Cene polpenzionov pa 45-50€. S tem da so 2x priznali celo vodniški popust. Nekaj, kar pri nas že dolgo nisem doživel. 😐 Aja, vodniški popust je pomenil brezplačno spanje. V Arpontu to recimo pomeni 18€ manj. Polpenzione smo vedno zaokroževali na 50€ in viške dajali v skupni fond, enako sva se z Markom odpovedala brezplačnim spanjem. Na koncu nam niti ni uspelo zapit celega skupnega fonda. 😆
No, končna cena je bila tako točno 500€ na osebo. Občasno pa je seveda še kdo dal za kakšno rundo izven tega...pa na koncu "spominki" v obliki sira in flaš 😉
 |
| razdelitev po dnevih |
 |
| cel krog |
 |
| skrajšana verzija |
Komentarji
Objavite komentar