Rocciamelone je bil eden prvih višjih vrhov (seveda za evropske razmere, pustimo Inke, ki so imeli takrat že mesta na višjih legah), z znanim datumom prvega pristopa. Že daljnega 1358. Šlo pa je za lokalnega plemiča, ki se je na vrh povzpel v zahvalo, ker je bil rešen iz turškega ujetništva. Ni pa se šel zahvalit dejanskim rešiteljem, pač pa...kot je bilo takrat v navadi..."imaginarnemu prijatelju". Gora pa je še danes polna nekih zahval. Od križev na skoraj vsakem koraku, ogromnega Marijinega kipa na vrhu pa doprsnega kipa Viktorja Emanuela 2.
Pustimo zgodovino in politiko... Gora ima častitljivo višino, a je cesta speljana precej visoko. Na okoli 2050m je zadnje parkirišče. Po 20km ozke in ovinkaste ceste iz Suse. Za zdaj bojo ruzaki še lahki, saj bomo prespali samo 1x...ni še to naš glavni cilj. Je pa koča Ca d`Asti še zaprta in bomo v zimski sobi. Koča je nekje na višini "spodnjega nadstropja vinske kleti Aljaževega stopla".😉 Za lažje razumevanje - 10m pod višino Triglava. Pot do sem pa je lahka. Nekje v stilu Stola, Golice,... Le da je podlaga druga - granit namesto apnenca. Torej je vode več.
Pri prihodu v kočo pa prvi šok. Nobenih jogijev ali kaj podobnega, samo par klopc in gola kamnita tla. A zadeva nikogar ni vrgla iz tira. Za kočo je zloženih nekaj desk. Postavimo jih na kamnita tla in...za preživet noč v spalki bo. 🙂 Kot je kasneje komentiral Marko "sem vesel, da smo v ekipi sami "rockerji" in ni nihče kompliciral". 😁 Ja, kompliciranja res ni bilo...še celo malo žura ta večer.
Po "udobno" prespani noči ni bilo problem zgodaj vstat. Še pred sončnim vzhodom. Temperatura zunaj je blizu 0. Zajtrk in naskok na vrh. Seveda je nemogoče pričakovati, da bi bile na tej višini razmere povsem kopne in že hitro nad kočo so prva snežišča. A se jim da še dolgo izogibati, skoraj vse do vrha. Smo pa bili tokrat zmenjeni, da vsak prehodi, kolikor mu paše, ni nujno, da gremo vsi na vrh, saj je pred nami še dolg teden. Irena se tako zadovolji s 3000m, Valentina in Vanda počakata pri križu (no, enem od večih) na dobrih 3300m, ostali pa gremo lahko naprej brez ruzakov. Od tu je markirana pot večinoma pod snegom, a se da lepo poplezavati po skalah tik nad potjo. Ena polica izgleda celo, kot bi bila kdaj pot malo višje. Čisto v zadnjem delu je napeljanih nekaj mornarskih vrvi, a pot tehnično gledano še vedno ni preveč zahtevna. Če bi bila povsem kopna seveda.
Na vrhu, oz tik pod njim je bivak. Kjer bi morda spali celo bolj udobno kot v koči. Bi pa bila pot bolj naporna... Od bivaka do vrha je samo še 5 višincev, a tu brez cepina ne bi šlo. Ali pa bi šlo samo gor...dol pa bi bilo precej nevarno. Ponoči je zmrzovalo in sneg je povsem pomrznjen. Verjamem, da bo kasneje južen in da precejšnje število ljudi, ki smo jih srečali pri sestopu tega ne bo potrebovalo...a takrat bomo že v Franciji.
 |
| Susa |
 |
| turisti ;) |
 |
| Rocciamelone |
 |
| pogled proti Mont Cenis, oz še nekoliko bolj JZ |
 |
| kozlički nas pozdravijo |
 |
| ku ku |
 |
| hladen ko špricer...dobesedno ;) |
 |
| koča Ca d`Asti |
 |
| zanimive večerne sence |
 |
| pa še jutranji pogled. Zadaj na sredini je Mont Viso 3841m |
 |
| spet zanimive sence |
 |
| dobro jutro |
 |
| prvo snežišče, naravnost levo gor |
 |
| zadaj koča |
 |
| ledene rože :) |
 |
| naprej je pot pod snegom...nad potjo je boljše |
 |
| medtem pa eni tu počivajo :) |
 |
| bivak na vrhu |
 |
| pogled proti severu je bolj zimski |
 |
| za sponzorje ;) |
 |
| Viktor in Marička |
 |
| pogled nazaj na vrh |
 |
| greben |
 |
| konec počitka, vsi dol :) |
Komentarji
Objavite komentar