Skuta čez Žmavčarje (14.-15.7.2023)

julij 17, 2023

Tokrat greva pa malo "čeharit" (glede na prevladujočo udeležbo v zadnjem času bo sicer potrebno skovat izraz, ki bo imel v korenu Francoze ali Belgijce) na bivak. No, če ga res uporabljajo bolj ko ne samo še tujci, katerih je izključni namen gor prespat, in sploh ne it resno v hribe...zakaj si ne bi za jutrišnji vroč dan malo skrajšala čas švicanja oz prihranila nečloveško zgodnje vstajanje.

Petek pozno popoldne se torej odpeljeva v Konec. Ravno ob 6 začneva hodit. Že hitro srečava skupino 5 Čehov (ali Slovakov), ki ravno sestpajo. Potekla rezervacija? 😅 Istočasno pa se vzpenja še dvojica, ki ima za jutri podobne plane kot midva. Prav prijetno je čez Žmavčarje, čeprav še vedno soparno. Pa tudi kar dobro nama gre, dopust je na Valentino blagodejno vplival in je spet v kondiciji 😁

Na bivaku ni take gneče, kot sem se bal. Še 4 Belgijci. Torej nas je 8. Verjetno ni potrebno poudarjat, da niso šli nikamor naprej. "We found it on social media and wanted do try." Hoteli so še do bivaka pod Grintovcem, a jim ni uspelo najti poti. Ehm... No, morda še bolje... Pred temo skočim še na Veliki greben se malo razgledat, kako je z vztopom in Gamsovega skreta...in recimo, da sem dobil nekaj odgovorov.

Noč v bivaku je topla, da ne rečem že kar vroča. Čisto pravilna odločitev, da nisem nosil spalke, samo rjuho. Tudi jutro nič kaj hladno. Beljgijci že prejšnji večer vprašajo, če nas bo motilo, ker bojo vstali zgodaj. No, saj bomo vsi vstali zgodaj. A iz sončnega vzhoda, ki so se ga tako nadejali, ni bilo nič. Pa tako so gledali na googlu kdaj bo, do minute natančno. Hja, google ne ve, da sonce še kar dolgo skriva Turska gora. In tako sestopijo v dolino še pred prvimi sončnimi žarki. Mi pa tudi čim prej gor, preden se preveč segreje.

Čez melišče, pred vstopom v plezalni del, oz za prvimi klini, sta še 2 snežišči, ki ju je potrebno prečit. Ta sneg je že zgodaj zjutraj na soncu, kar olajša zadevo, vseeno je potrebno biti previden. Kdor nima stabilnega koraka in vsaj malo izkušenj v takem svetu, naj ne poskuša sreče. Cepin seveda pride prav, kot tudi karkoli drugega, kar zmanjša možnost zdrsa.

Nadaljevanje pa čista poezija. Tu je na par mestih res lepa in kompaktna skala. Od obeh pristopov na Skuto mi je ta precej ljubši. Malo pred 9 sva na vrhu in je gor že kar veselo. Pohvalno, da ljudje jemljejo opozorila o vročini resno in se odpravijo zgodaj. No...nekateri...drugi pa niti ne...

Debelo uro se zadrživa na vrhu, potem pa sestop proti Kokrškemu sedlu. Vmes skočim še na Dolgi hrbet, Valentina se ne pusti prepričat za ta del in gre kar do bivaka. Tu čez ni nobene gneče, srečam še 3 markaciste, ki popravljajo zajle (v tistem trenutku so dodajali nove objemke na razrahljane konce). Varovano je sicer ravno dovolj, na mestih, kjer je nujno. Dolgi hrbet pač ni čisto za vsakega in povsem prav, da je manj obiskan kot Skuta. Na vrhu na kratko poklepetam še z dvojico iz Poljčan, ki je pred tem že bila na Skuti in ugotovimo, da smo se z enim že srečevali na orientacijah. Svet je majhen 😉

Potem pa sestop do bivaka. Valentina je medtem že počivala, tako da greva kar hitro naprej. Malo se nasmejim še komentarju trojice, ki je ravno prisopihala do sem "Ej, ta ni un instagramski...zihr je še en bivak". 😆 Kar nekaj jih še hodi proti Skuti. Ura ja 12. Malo pred Vratci srečava še enega z velikim dežnikom. No, saj to "mobilno senco" je gospoda prakticirala že pred več 100 leti. Ni pa najbolj praktična na mestih, kjer morda (ali zelo verjento) rabiš roke še za kaj drugega...

Na Kokrškem sedlu je kot na tržnici. Grintovec je bil danes zgleda res oblegan. Pa neverjetno veliko ljudi še vedno hodi gor. Večinoma tujci. Nekateri delujejo že precej izčrpani. Kako tudi ne, na razgretem melišču pod sedlom je sedaj kot na roštilju. Že sestop tu sedaj ni najbolj prijeten, kaj šele vzpon. Senca gozda zadeve ublaži, spijeva še zadnje kapljice vode, nadaljna hidracija pa na obvezni analizi ture pri Jurju 😁