Do sedaj sva že bila 2x na dopustu na Gardskem jezeru, a doslej to ni bil nikoli "glavni del" dopusta. Vedno samo "oddih na morju" po Dolomitih. No, tokrat je bil to glavni del dopusta, kjer se hodi, "počivanje" pa potem na drugi lokacij...na še bolj turističnem območju Ampak...vreme je imelo malo drugačne načrte. Ostalo je samo pol tedna in že za praznični 1. maj sva pakirala za domov
Tja se peljeva čez Dolomite. Res je nekaj daljša varianta, predvsem časovno, a pot je seveda del dopusta. V Dolomitih je sedaj izrazito mrtva sezona. Smučanja je bolj ko ne konec, poletno planinstvo se še nekaj časa ne bo začelo. Snega pa dokaj malo, manj kot pri nas na teh višinah. Ceste čez visoke prelaze so seveda kopne, tudi naokoli, na 2000+m snega ni prav dosti. Vsaj na sončnih legah. In zelo toplo. Odjuga je kar izrazita. Tako se iz okoliških vrhov močno spontano plazi. Lepe kulise, malo drugačne od poletnih, ki sva jih tu bolj navajena.
Na Gardskem jezeru je slika precej drugačna. Ni sicer tisti višek poletne sezone, a tudi za prvomajske praznike so kampi precej polni. Za prijavo v kamp (tokra sva v kampu Maroadi) je čakalna vrsta. Med tem čakanjem že po spletu rezerviram parcelo in dejansko dobiva eno zadnjih manjših (ter seveda cenejših) parcel. Manjša pomeni okoli 40 kvadratov, kar je še vedno dovolj za "ogromen ta nov" šotor in avto.😁Sva pa ena redkih s šotorom. Večinoma so kamperji, veliko jih ima tudi strešne šotore na avtih.
 |
| prtljaga za 2...poln karavan 😅 |
 |
| skupina Sella |
 |
| smučišče že zeleno |
 |
| Gran Cir |
 |
| še enkrat Sella iz prelaza Gardena |
Ferata Gerardo Sega
Za prvi pohod si izberava ferato, ki sicer nima pogleda na jezero, leži namreč na V pobočjih Balda. Do izhodišča, ki je pri koči Monte Baldo je kar cela ura vožnje, saj je veliko ozke in ovinkaste ceste. A po drugi strani precej razgledne. Spet - tudi vožnja je del izleta😁
Od koče je najprej potreben sestop proti zatrepu doline Molini po poti 652, na križišču se usmerimo na pot 685 in še nekaj časa pred vstopom v ferato (kakih 15-20min) lahko občudujemo slap Preafessa. Pod slapom je tudi najnižja točka poti, do začetka ferate se že vzpnemo.
Vstop v ferato je strm skalni skok, kjer so nabite skobe. Sledi dolgo prečenje v levo. Celoten ta del je "pod streho", pod orjaškim spodmolom. Tako da tu dež redko pada, posledično je po skalah velika količina finega suhega prahu. Po koncu prečenja se vzpnemo po skalah skozi gozd, sledi novo dolgo prečenje, tokrat desno in spet "pod streho". Šele v zadnjem delu je malo daljši strm vzpon, kjer pa opravimo večji del višinske razlike na ferati. Zgornji del velja za tehnično zahtevnejšega, a B/C ne preseže. Na večini vzponov se da lepo plezat po skali in kakšno vlečenje na moč po zajli skoraj ni potrebno. Če pa že, gre bolj na račun prahu in zemlje na skalah, kar zmanjšuje oprijem.
Povratek do koče je dokaj zložna potka, malo gor dol po slikoviti pokrajini, ki niti ne da slutiti, da večkrat hodimo kakih 100-200m od povsem navpično odrezanih prepadnih sten. Veš pa da so, ker si jih prej videl...in prečil 😆
Pri koči sva parkirala v prvi vrsti za to, ker sem sklepal (pravilno), da se bo dalo nabavit kakšen uporaben zemljevid tega področja. Konkretno - Baldo izdajatelja 4land. Za zemjevid je oskrbnik koče rekel, da je boljši kot Tabacov. Logično - tega je imel na zajogi in ga hotel prodat😆 Ampak ja, je dober zemljevid. Možno je še parkiranje pri cerkvici (ki na daleč morda niti ne zgleda to) snežne Marije. Tako je krog še nekoliko krajši. Predvsem pa ni zadnjega, sicer kratkega in ne preveč strmega vzpona do koče.
 |
| vsak zajtrk in večerjo sta prišla na obisk |
 |
| Valentinin prelaz |
 |
| najprej spust v dolino |
 |
| razcep |
 |
| slap |
 |
| proti ferati |
 |
| začetek |
 |
| "streha" |
 |
| prva polica |
 |
| druga polica |
 |
| bo kaj češenj? |
 |
| spolzko zaradi prahu/zemlje |
 |
| pogled na Mori, na tisti steni levo je še ena ferata |
 |
| gardsko jezero |
Ferata Via dell`Amicizia
Vedno bolj je postajalo jasno, da so tiste napovedi iz pred tedna nazaj držale in da jutri pakirava domov. V slabem vremenu pač tu nima smisla biti. V planu je še precej opcij. Tisti daljši pohodi čez Baldo in Cadrio tokrat tako ali tako ne pridejo v poštev, ker nisva imela v planu zimskih tur. Gor je pa še kar precej snega. Bi rekel skoraj več kot v Dolomitih na primerljivih višinah. Torej se nameniva na "kraljevsko" ferato - vsaj po dolžini, po zahtevnosti niti ne - Che Guevaro. Tudi ta je ven iz Rive oz Torboleja, a je vožnje manj kot včeraj.
Na izhodišču pa neprijetno presenečenje - zaprta je. Ker ne vem točno, kaj to pomeni...samo izpuljen kakšen klin ali bolj obsežne poškodbe varoval, seveda ne greva naprej. Nekaj se je treba na hitro odločit, tako pride na vrsto tista, ki je pri večerni odločitvi "končala na 2. mestu" 😆 Pot prijateljstva dobesedno. Z izjemnimi razgledi na Gardsko jezero, a je po forumih tarča opazk, da ne gre za pravo ferato. Kaj s tem mislijo? Tehnično je dokaj lahka. Nekega bolj zahtevnega plezanja čez varovala ni, saj so v skoraj navpično steno nabite "neskončne" lestve. Najdaljše je 70m v enem kosu. Morda pa je res bolj kot klasičnim feratam podobna adrenalinskemu parku...brez vstopnine in brez osebja 😆
Vstopnino sicer marsikdo plača z drago parkirno hišo na izhodišču. Tudi ta je po forumih označena za nateg brez primere. Kot bo bral o Bohinju ali Bledu😅 A malo stran (kak kilometer) obstaja urejeno brezplačno parkirišče. Vsaj nobene table razen modrega P ni, ki bi podajala drugačne informacije.
Posledično je začetni del poti drugačen, a prav slikovit. Iz San Giacoma ob potoku in ob starih hišah do prijetno hladnega gozda. Na tisto bolj oblegano pot prideva pri starem stražnem stolpu. Znani "Bastione", ki ga tudi ponoči lahko osvetljenega vidimo iz Rive je tako priljubljena turistična točka, da je do sem potegnjena celo vzpenjača. Tudi od tu naprej je pot zelo obljudena. Marsikdo po strmi poti na sončni legi - na srečo je sicer večino časa v gozdu - sopiha in preklinja. Večina obiskovalcev tudi vendarle ni pravih planincev, bolj sprehajalci, nevajeni strmih vzponov 😅 Do Barbarine koče in kapelice je vendarle 500m vzpona. Precej toplega, če nisi zgoden...
Ferata se začne od tu naprej, desno malo nad kočo. Najprej malo plezanja v skali z nekaj varovali. Prva lestev pride čaz kake pol ure. Pred nama je skupina 6 Poljakov in kar pogosto se iz stene sliši "kurwa!" Hja, če nisi navajen, je izpostavljenost res velika.
Sledi poševa polica zavarovana z zajlo, še nekaj lažjih delov in potem do najdaljše lestve. Ferata je stara 50 let in zgleda, da tudi ta lestev prav toliko. Ne deluje ravno najbolj zaupanja vredna. Vsa zarjavela s številnimi zvitimi klini, še dodatno pa zadevo začini opozorilo, da so lahko gor samo 3 osebe hkrati. A vse to še ni nič, dokler se ne nekje v zgornji tretjini lestve zaveš, da je že sama skala zglede precej nestabilna...in je sidrana, da ne zleti vse skupaj dol.😅 Upam, da resnično samo zelooo preventiven ukrep.
V čisto zadnjem delu proti vrhu je celo parkrat možno plezanje po skalah, a čisto brez lojtric vseeno ne gre. So pa razgledi res čudoviti. Tudi z vrha. Pa vroče...se pir se je do tu že malo segrel 😅
Sestop je najprej nekaj malega plezanja, potem pa dolg cik-cak čez zelo strmo pobočje. Lahka pot sicer, a izpostavljena. Malo bolj zapadeva v debato z eno od Poljakinj iz prej omenjene skupine. Malo ji gre že na živce dolg sestop 😆 Sicer pa pravi, da veliko hodijo skupaj, a bolj trekinge kot težje poti. Kar suvereno je vse skupaj izpadlo za nekoga, ki je četrtič v ferati.
 |
| tu gor gre ferata Che Guevara |
 |
| "prilagojen" začetek pa potem zgleda tako |
 |
| Bastione |
 |
| pogled na center Rive |
 |
| pa še skozi rešetke |
 |
| začetni del ferate |
 |
| in prva lestev |
 |
| iz lestve |
 |
| poševna polica |
 |
| pa še najdaljša |
 |
| skoraj na vrhu...no, pred zadnjim vzponom |
 |
| zdaj pa res prihod na vrh |
 |
| sestop zgodnji del |
 |
| večina sestopa |
 |
| zadnja večerja |
Naslednje jutro še ni dežja...se pa čuti, da je blizu. Vseeno bolje pospravit šotor v takem pa it malo prej, kot v nevihti. Saj domov še ne greva takoj...še malo tistega, v pravem pomenu besede - "turizma". Po poti nazaj se ustaviva še v Limoneju. Nič hribolazenja, so pa hribi oz še kar konkretne skalne stene tik nad mestecem. Kar zanimivo za obiskat.
Kot vedno, na koncu prididejo še finance. Pa čeprav nisva bila v nekih daljnih, eksotičnih krajih. Vse skupaj sva zapravila približno 360€ v 4 dneh. A ta sama številka veliko ne pove, vmes so tudi spominki, zato gremo bolj na direktne stroške. 3 nočitve v kampu so bile 97€, nafta dobrih 80. Ja, pri cca 1150 prevoženih kilometrih mi je uspelo z enim tankom od Kranjske gore do Nove Gorice, torej v Italiji nisem tankal. Tam je nafta tradicionalno znatno dražja. Najmanj, kar sem videl, je bila 1,76€/l
 |
| Baldo |
 |
| ferata Gerardo Sega |
Komentarji
Objavite komentar