Po dolgem času spet povratek tja, kjer se je začelo s prvimi tritisočaki. Že daljnega...hja, recimo samo precej več kot 10 let nazaj 😅 Schobergruppe ponuja več tehnično relativno nezahtevnih tritisočakov. Je pa v vsakem primeru treba hodit, nobenih žičnic do 100m pod vrhom 😆 V tistih časih je bil štart vselej iz Seichenbrunna. Tokrat izberem drugo izhodišče, s sicer skoraj identično višino - 1656m. Lipniški most (oz Leibnitzbachbrücke), na vrh, ki je takrat izostal.
Vožnje je kar nekaj. Skoraj več kot hoje 😅 In čeprav sama tura v resnici ni ne dolga, ne tehnično zahtevna, je potreben zgoden štart. Ob 4 iz Lj. Kar niti ni tako brutalno zgodaj. Za zadnji obisk Visokih tur smo bili še precej bolj zgodni... Do približno 1400m, oz do zadnjih kmetij je cesta zelo ozka, a asfaltirana. Od tam naprej je makadamska. Ne najboljši makadam, ni za nizke avte. Vseeno malo bolje, kot je trenutno stanje proti Jermanci 😅 Parkirišče tu ni prav veliko, znatno manjše kot v Seichenbrunnu, a je tudi manj oblegano. In seveda enako kot na prej omenjeni lokaciji - brezplačno. Ja, to je potrebno vedno poudarit, glede na to, kako radi pri nas kakšni lokalni razbojniki, ki si žepe polnijo z ropanjem planincev trdijo, kako se v tujini vse plača.
Malo po 7 krenemo po poti gor. 14°C je ravno prava temperatura. Da pa se vendarle hitro ogrejem poskrbi Valentina, ki po kakih 10min ugotovi, da je pozabila denarnico v avtu. Ravno tam med sedeži, na fajn vidnem mestu 😅 Saj mogoče res cigani ne hodijo sem gor...a kdo bi vedel... Skupina, ki je prišla na parkirišče istočasno z nami je še vedno tam. Malo se nasmejijo, ko me zagledajo. Še veliko bolj, ko grem nazaj gor in jim pomaham z "Meine Frau hat etwas vergessen" (ženska denarnica seveda ne gre v žep).
Nekje na pol poti do koče se skozi pretežno macesnov gozd začnejo kazati sončni žarki. Iz vej macesnov visijo lišaji, nakteri so dolgi "kot Osamova brada", spodaj pa žubori potok. Resnično pravljična pokrajina. In vedno me presune, kako je tu - bolj na severu, gozdna meja toliko višja od naše. Nekje do 2100-2200m. Tik za gozdom, na platojčku pred zadnjim vzponom do koče nas pričaka čreda krav. Ena telica s posebnim veseljem cuza, ne samo prst, pač pa kar celo roko. Zgleda da sem vseeno malo prešvican 😆
Tudi sama Hochschoberhütte je taka "pravljična" zgradba, lepo urejena, cela obložena z lesom z lepo kuliso v ozadju. Za gor se ne ustavljamo kaj dolgo, kakih 15min in potem naprej. Začetni del po ravnem, nato vzpon čez razbit granit. Čez razmetane granitne skale je pot precej manj vidna, kot smo to vajeni iz naših terenov. So pa pogoste in velike markacije. Ponekod so pobarvani kar celi po konci stoječi kamni in zgledajo kot vrtni palčki z belo brado in rdečo kapo 😆
Do jezera Barrensee (2720m) je nekaj lažjega poplezavanja, tako da tu bi po naših ocenah lahko rekel zahtevna pot. Od jezera do vrha je spet samo hoja, občasno je treba edino pazit zaradi premikajočih se granitnih skal, ko stopiš nanje. Zanimivo, po avstrijskih oznakah naj bi bila pot od jezera naprej težja, slednja je namreč označena kot črna, do jezera pa samo rdeča.
Prijakt ima 2 vrhova, Višji Prijakt (3064) in Nižji Prijakt (3052). Markirana pot vodi na višjega, čeprav glede na oznake/table tudi nižji ni čisto nemarkiran. Prav presenečen sem, da na vrhu ni križa (ki so v Avstriji nabiti na vsak kuceljšek) pač pa viharnik😁 Saj ena ideja je bila še na nižjega in potem po tistem grebenu dol. Ali pa naokoli mimo Alkusersee. Ampak...popoldne je napovedano poslabšanje. Tako da ni nič s kakšnim podaljševanjem ture...
Vreme na vrhu je še čudovito. Sončno, toplo, samo tam pa ta kakšen oblaček, ki počasi raste. "Na dlani" so vsi najvišji vrhovi Shobergruppe, malo zadaj kuka ven pobeljen Veliki Klek. Debelo uro si vzamemo. Gneče na vrhu ni, a zgleda vrh vseeno kar obljuden. Nekaj jih sestopa ko gremo gor, še več jih srečamo pri našem sestopu. Tudi 12 člansko skupino. Zgleda organizirana skupina, morda društven izlet. Kar pogumno, tako pozno ob taki napovedi. Čeprav iskreno tudi sam niti malo ne verjamem napovedi na Bergfex, da bo že ob 2 dež.
In seveda ga tudi ni bilo. Ob 2 smo nazaj pri koči. Oblaki so že malo zrasli, a ne zgledajo še preveč grozeči. Tako da si privoščimo še štrudl. Predvsem zato, ker je Valentina nekako mogla upravičit tisti dodaten sput na izhodišče na začetku 😆 Pa čisto okusen je. Za 4,80€, mislim, da je to kar znatno manj kot v naših kočah na tej višini...
Tisti pravljični gozd od zjutraj je v oblačnem vremenu malo manj pravljičen, celo nekaj kapljic pade še preden smo pri avtu. A res samo nekja. In tudi ko pridemo do še ne zgleda, da bo v kratkem prišla kakšna večja pošiljka. Morda je pa tudi tista večja skupina prišla dol suha 😉
 |
| čez številne mostičke |
 |
| pravljični gozd |
 |
| kot Osamova brada 😅 |
 |
| pokaže se vrh |
 |
| krave na poti |
 |
| ena je še posebej radovedna |
 |
| čez razbit granit |
 |
| v tem delu čisto malo plezanja |
 |
| položen porfido 😆 |
 |
| Barrensee |
 |
| "vrtni palčki" |
 |
| Nižji Prijakt |
 |
| pogled proti Hochschobru, koča daleč spodaj |
 |
| skoraj na sredini je Pecek, moj prvi tritisočak 😊 |
 |
| Hochschober in Glodis, zadaj v sredini Veliki Klek |
 |
| Alkusersee |
 |
| pravljičen gozd v senci ni več tako pravljičen |
Komentarji
Objavite komentar