Srednji Rokav (28.6.2025)

Vsi, ki grejo v te konce, grejo na Visoki Rokav. Mi se raje odločimo za Srednjega 😆 Upoštevaje sveto preproščino, bi bile zadeve tu zaključene. Realnost, ki je vodila do tega je pa...precej drugačna...

Skratka, po (skoraj) vseh opisih sodeč je najboljši čas za obisk Rokavov druga polovica junija. Ko je ozebnik še zalit, nad njim pa kopno. Če pustimo dejstvo, da sem ga imel "na piki" že par let, se v začetku meseca z Matjažem meniva, da letos pa res gremo. In tudi nekako istočasno se spomniva, da zdaj je pa že res skrajni čas, ker potem bo prepozno.

Ob 4 v Lj, da komot ujamemo 2. bus za Vrata. Zapora Primorske AC bi nas nato skoraj prisilila v tisto oderuško parkirnino za rampo, a v zadnji sekundi še ujamemo bus. No kombi. Ki se potem v Plodovem rovtu skoraj sprazni, samo 2 sta še gor poleg nas. Aja, saj več prostora ni 😆 Še nekaj jih je na drugem, ki je štartal takoj za nami. Jap, čeprav naj bi ob 5 vozil bus, sta 2 kombija.

Že takoj ko štartamo v klanec se čuti sopara. Z Janezom se sicer strinjava, da tako hudo kot takrat na Nabojsu vendarle ni. Tudi tempo je bolj zmeren. Sopara začne popuščati šele, ko se dvignemo ven iz doline nad gozdno mejo. Tam nekje pod Malim Matterhornom. Ima pa ta del druge "čare" Vzpon po neskončnem melišču. Na par krajših odsekih je res zoprno. Najbolje je čimprej ven iz tega prečit proti bivaku.

Malo čez 8 smo pri bivaku. Temperatura je tu prijetna. Sonce je sicer že močno, a je na nebu tudi nekaj oblačkov. Ozebnika se od tu še ne vidi. Ko se v nadaljevanju začne kazati, verjetno dobivam vedno bolj bledo podobo. Melišče pod njim je povsem kopno. Ok, tu pričakovati zdaj sneg bi bilo verjetno res iluzorno. Skok v ozebniku je zalit, višje pa zgleda spet kopno.

Ja nič, zagrizeno v melišče. Jebanje ježa. Ali kar ježevca. To je tisti, z daljšimi bodicami 🤣 Še blejanje obc na Jezercih se sliši kot "mooone, mooone"🙈 A ko se bližamo snežišču postaja jasno, da ježek danes ni največji problem... Prihaja Hugo. Le kdo se ga ne spomni? Premika se naprej in se umika razno raznim oviram. Le da v našem primeru "ovire" niso statične...pač pa se z veliko hitrostjo premikajo proti nam 😬

Zimsko se opremimo še v zavetju skale, potem pa po snežišču gor res sledi Hugo. Na vsake 3, 2 ali celo na minuto prileti kaj dol. Večinoma so sicer majhni kamenčki. Nič takega, kar čelada ne bi ubranila. Enkrat še rečem "hvala kurcu za zimske rokavice". Direkten zadetek v kazalec in sredinec ni pustil niti modrice...pri goli roki bi bila gotovo olupljena koža. Ko je vendarle kakšen večji komad pa dretje "pazi!" in - Hugo 🤣 V tistem trenutku se še nismo v polnosti zavedali materiala nad seboj...

Plan je enostaven, čim dlje po snežišču in potem ko ga je res konec v razbitino. Davek na "neizkušenost". No, na prvi obisk Rokavov. Veliko bolje bi bilo čim prej v desno, snežišče pa je najvišje na levi...

Glasno razmišljam, da bi tudi po izstopu iz snežišča obdržal dereze na nogah. In cepin v roki. Večina tej ideji sledi. Teren je tu res grd. Nek kvazi drytooling po mešanici strmega melišča in posušenega blata. Ne veš, kam lahko stopiš in kaj lahko primeš. Še najlažje je zariti okel cepin. Če ni tik pod zemljo kamen. Pa če cepin sploh ima oporo...

Vsak poskuša po svoji smeri, kjer se mu zdi, da bi najbolje, tudi če je za enega ok ni nujno, da gre po isti še kdo drug, ker se vmes že preveč podre. Prvi (pričakovano) izpleza Janez. Potem pa se stvari zažnejo zapletat... Sam vidim izhod samo 2 koraka stran, a ker sta tik pod mano Maja in Marko se ne upam premaknit. Imam občutek, da bi marsikaj zletelo dol. Ok...samo pol koraka levo po polžje in po jajcih...dobro, zdaj je pod mano "prosto". V tistem trenutku niti ne razmišljam, če me je kaj strah. Mislim, da ne niti ni, vem samo to, da nujno moram izplezat. Kot rečeno, stvari so se zapletle...in jaz sem tisti, ki ima štrik.

S cepinom in derezami kopam po nestabilnem pobočju da pridem do vsaj malo trše podlage. Kot ledno plezanje v gnilem ledu. Vse leti dol, a vsaj ni nikogar pod mano. Naposled sem gor na sedlu. Medtem izpleza še Matjaž, ki že dela sidrišče na stabilni skali, štrik ven in rešilna bilka za vse, ki so še na "okopih". A ko smo vsi na vrhu, se to poglavje zgodbe še vedno ne konča. Marko mora še enkrat dol. Po pobočju je odletel cepin. Ne kateri koli... pač pa quark 😐

Abzajl? Kaj pa če bo štrika premalo? Če se ni čisto ustavil za tisto trikotno skalo kot je zgledalo? Oz, če ga je kaj zbilo še bolj dol? Nič...na polbiča in gremo... Res ni bil tam, kjer se je prvič ustavil. Bil je precej dlje, zasut, samo delček je gledal ven iz šodra. Na 58 metrih 60ke. Vsaj nekaj sreče v nesreči😅

Ob "koncu poglavja" kar obsedimo na sedlu. Vsak se mora pogovoriti...tudi sam s sabo. Kar malo ponosen sem nase, ko prvi predlagam nekaj kar ni ravno pogosto. "Kaj pa če...gremo samo na Srednjega..." Veliko moči, koncentracije in nenazadnje - sreče, smo danes že porabili. Tudi časa. No, tega predvsem še bomo...za abzajl skozi ozebnik. Ne gremo še več iste zgodbe kot za gor. Sploh po tem, ko v nekem trenutku odleti do - brez pretiravanja - par kubikov materiala naenkrat. Ko stojiš malo bolj na robu in moraš odskočit, ker se dobesedno podirajo tla por nogami. Kot v kakšnem apokaliptičnem filmu 😬

Hitro smo sklepčni glede manj ambicioznega načrta. Zadnja svoj glas da Maja, ki se je poigravala celo z nekimi bolj "heretičnimi" mislimi - da si se zadovoljila že samo z vrhom ozebnika. Pa sem baje spet manipuliral z njo, da se je "proti svoji volji odločila, da gre gor". Na koncu pa kot vedno, vesela, da "se je pustila zmanipulirat" 😅

Srednji Rokav (2589) je menda za stopnjo lažji in z stopnjo manj krušljiv od Visokega (2646). Še vedno je torej precej krušljiv in še vedno je na par mestih dvojka. A je plezanje gor, kot tudi dol - veliko se jih namreč v enem delu abzajla - prav blagodejno. Balzam za dušo v primerjavi s tem, kar se je dogajalo uro nazaj 😅

Razgledi z vrha so vrhunski. Čim bolj si ogledamo sosednjo podrtijo. Za naslednjič. Seveda v malo drugačnih razmerah. Pa greben Financarjev. Tu ni nobenega "za naslednjč"😆 Iz Škrlatice prihajajo glasovi, nekdo stoji na Dovškem križu, na Triglavu se pa tako ali tako tre ljudi. Ne, da jih od tu različno vidim...a dobro čutim, da je tako 😆

Naslednje poglavje je dokaj (no ja...recimo) "rutinirano", a dolgotrajno. Ko se 6 ljudi abzajla in je abzajlov več se pač ne da nič prehitevat. Vsaj veliko kvalitetnih sidrišč je po (gledano od spodaj) desni strani ozebnika. Nekaj je še starih klinov, a večinoma so kar navrtani svedrovci. Matjaž in Janez sta spredaj, Marko na koncu skrbi da ne ostane nehote kaj naše opreme in stvar deluje kar utečena. 2 abzajla po suhem, 3. je bodisi po krajni zevi, bodisi z derezami čez snežišče. Ali pa kar...na prosto čez snežišče. Spet z nekaj Hugota. A sedaj je padnica materiala res dobro vidna in da se nekako izpeljat, da je izpostavljenost čim krajša. Pa tudi vsi veliki kosi so danes že zleteli dol. Recimo 😆 Nadaljevanje abzajla, skupaj mislim, da jih je bilo 5, je v zavetju, stran od padnice.

Palice, ki so čakale pod snežiščem, so malo razmetane. Še dobro so jo odnesle glede na vse kakonade. Nobena ni zvita ali zlomljena. Po melišču dol pa leti. Že nekaj časa čaka spodaj čaka peterica. Ko letim po melišču dol je tudi jasno, da bi radi kakšne aktualne informacije, saj dvojica hitro koraka proti meni 🙂 Namen imajo it gor spat. Influencer in 2 alpinista. Alpinista se seveda zanimata za razmere, stanje snega, stanje sidrišč,... Influencer ima takrat bolj pomemben zadeve, kot so nastavitve kamere na čeladi 😅 Dolgo časa traja, da sploh pridejo do prvih težav in še dolgo so tam. V nedeljo izvem, da se je potrdil moj sum..."neuradne a zanesljive" informacije pravijo, da niso prišli do vrha.

Na zelenici nad bivakom se končno lahko zares sprostimo. Tudi hmeljeve kapljice šele zdaj pridejo na vrsto. Po partizansko si podelimo tisto eno pločeninko. Tokrat še posebej paše. Pot dol hitro mine. Melišče ekspres, po zatrepu spet "rutinirano" neka nova varianta. Sledljiva in omozičena. Dol smo okoli 17 in do busa imamo še celo uro časa za namakanje nog. V sicer sila skromni Triglavski bistrici. Nisem je še videl s tako majhnim pretokom. Tudi analiza ture je precej "rutinirana" zadeva, a nisem prepričan, če smo že vsi popolnoma premleli današnji dan, vse kar se je zgodilo... Iz tistega "skrajni čas da gremo, ker je že 5 do 12" se je izkazalo, da nikakor ni bilo tako. Bilo je 5 ČEZ 12. Ali pa že 10 čez...kakorkoli, razmere res niso bile več primerne. Saj se vrnemo drugo leto. A v drugačnih razmerah. Ob zimi, kot je bila letošnja, vsekakor prej. In z bolj budnim spremljanjem razmer. 20 in več let nazaj tega luksuza ni bilo, bilo je samo "ustno izročilo". Danes ga imamo. In vredno ga je izkoristit.