Deska 1978m (14.2.2021)

Ena generalka pred skorajšnjo osvoboditvijo taborišča :) Menimo se za Korošico. Morda na Deca. A ob včerajšnjih tragičnih dogodkih še enkrat v mislih preletim celo pot glede morebitnih pasti...in mi na zemljevidu ostane pogled na Deski. Ta pa res nima nikjer kakšnih strmejših predelov. 

Cesta je prevozna do Planinška, torej cca 4,5km in slabih 400m višine pod parkiriščem na Podvežaku. In...hja, 2x dlje od te točke v primerjavi z zadnjim obiskom teh koncev. Pri sestopu smo opazili še en avto višje. No ja...golfa 2...s tem pač niti služben ne more tekmovat :)

S parimi turnimi smučarji se pogovarjamo po poti. Očitno nas je večina danes namenjenih na Desko. Tudi en, po opravi sodeč GRSjevec komentira, da precej bolj pametna odločitev kot Korošica. Oba sva imela v mislih tisto prečko, preden se pot rahlo spusti proti koči. Smo pa bili danes edini pešaki, vsi ostali na smučeh. Precej bolje v danih razmerah. Prava razlika je prišla do izraza nad planino Podvežak...
"Za močne noge in lepo rit!" pravi Urška med gaženjem. Mihela se hitro odpove ekskluzivni pravici, da bi vsake toliko "vodila vajo", Valentina si medtem obuva krplje. Jaz si jih nisem iz uvidevnosti do tistih brez. Celo na posojo sem jih ponudil. Nemara pa spet iz uvidevnosti ni nobena sprejela :) Torej sva se z Urško izmenjevala pri gaženju. Valentina je vsake toliko kar odhitela naprej. Večinoma niti ni bilo zelo naporno...razen, ko se je vmes pojavila kakšna precej trda kloža. A ne dovolj trda, da bi držala težo. V teh primerih vsekakor pomagajo daljše noge in cca 95 kg (z opremo vred, da ne bo pomote ;)
Tako je, večinoma vzporedno s smučino, nastala še ena gaz. Pri sestopu je bila stvar že bolj pomešana. In čeprav je cel dan zgledalo, da smo bili danes edini pešaki, so se ne prav visoko nad planino pojavile še ene stopinje. Niso pa vztrajale visoko gor. 

Pri vzponu smo šli že skoraj preveč desno, oz S proti Tolstemu vrhu. Potem pa spet malo dol in proti Deski. Najlepše je bilo na sedlu med obema vrhovoma. Razgledi, ki jemljejo dih. Za to se gre v hribe. Za to je vredno zjutraj vstat (no, ob policijski uri tako ali tako prav zgodaj ne gre), za to je vredno gazit in za to tudi ni nič hudega, če kdaj malo zebe. "Kot smetana na sadni kupi" je slikovito opisala Valentina. Ja, tega bolj Savinjskega dela KSA res še nisem videl tako zalitega tako od blizu. "Najlepši razgled v KSA" je rekel eden iz skupine turnih smučarjev, s katerimi smo si vračali usluge s slikanjem. Veliko je lepih razgledov, a v današnjih razmerah je bilo enostavno popolno. Glede na količino snega, pa so misli uhajale na primerjavo s Kaninskimi podi.

Na vrhu deske se nismo dolgo zadrževali. Pravzaprav se sploh nismo. Kakšna slika...in to je to. Hitro nazaj gor rokavice. Nekje okoli -12 do -15°C naj bi bilo na tej višini. Nič posebnega sicer...če ne bi vlekel še severnik. Pa to ne samo sapica :)

(fotografije pa niso vse avtorske, pač pa še Valentinine in Miheline)






























Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mang(a)rt po Via Italiana (27.8.2023)

Grintovec (18.2.2024)

Begunjščica skozi Y (25.1.2024)