Nabojs 2313m (6.8.2023)

avgust 12, 2023

V teh groznih časih, med prekladanji vreč s peskom, nočnim "dežurstvom" ob spremljanju hidroloških podatkov Gradaščice in Ljubljanice, ponovnim prekladanjem vreč in tistimi najbolj grozljivimi prizori - ob pomoči prizadetim, smo si na sončno nedeljo vseeno vzeli en dan "za dušo". Zato, ker je bila tam napoved boljša, pa tudi iz spoštovanja do našega GRS (saj ne, da bi računali, da se nam karkoli lahko zgodi...) gremo k sosedom. Tam poplav ni bilo, a vodostaji so vseeno visoki, zelo visoki za ta čas.

Za Nabojs sem prvič slišal, ko sem bil nekje v 3., 4. razredu. Ko je bila neka moja slika iz likovne nagrajena. In potem smo šli nagrajeni učenci na neko prireditev, kjer je bil nek kuturni program, tam pa smo dobili še darilce. In v darilcu je bila knjiga Juiusa Kugyja. Vse ostalo sem od takrat pozabil, celo to, katera slika je bila nagrajena. Spomnim se samo še knjige, ki sem jo kar hitro prebral in potem tudi "uveljavljal" za Bralno značko. Verjetno sem bil že takrat malo čuden, da sem bral Juliusa Kugyja namesto pravljic, kot večina sošolk/cev 😅

Prvič pa sem od blizu gledal Nabojs z Viša. Ampak ker je do tja relativno veliko vožnje in relativno malo hoje...je pač morala biti neka "posebna" priložnost. Tako je bil danes ena od opcij. Ko začnem brati še opise poti ugotovim, da je zadeva čisto fajn. Grebenska pot je sicer markirana (bolj tako), a nič kaj dosti varovana. Oznaka "via alpinistica" bi pristala tudi nekaterim našim ZZ potem in je pravzaprav nekaj med zavarovano potjo in brezpotjem, če skušam zadevo opisat. Sem spada tudi Findeneggov ozebnik.

Ob 7 in še malo čez v Zajzeri še dežuje. No, rosi. A zdaj zdaj bo nehalo. Tako kažejo čisto vsi modeli. Kot rečeno, poplav tu ni bilo. A deževje je bilo obilno. In Zajzera - majhen potoček - je tokrat kar deroča reka. Nič ne bo s skakanjem čez...bo treba kar čevlje dol in malo ohladit nogice.

Hitro nadaljujemo v breg, po mokrih tleh in travi, kapljic ne čutimo več, saj smo v gozdu. Ne vemo točno, kdaj so pojenjale. Tudi oblaki se vedno bolj trgajo. Pod kočo še ogled "slapu". Bolj so brzice, a na mestu, kjer ne vidimo točno, je verjetno celo res manjši slap. Nižji, a zelo vodnat. Vsaj trenutno...spet imam občutek, da je pretok močno povečan glede na povprečen avgust.

Od koče naprej se že čisto razjasni, levo se mogočno dviga Viš, še pred njim pa Divja koza. Mi pa se usmerimo desno, na "alpinistično". Lepo razgledna pot, ni pa čisto grebenska. Vsaj v spodnjem delu še ne. Nekaj železja je v močno pošodrani grapi. Na par mestih nekaj poplezavanja. V opisu piše "ko greben postane prezahteven, prečimo levo na običajno pot". Ampak to se ne zgodi. Ok, morda je čisto zadnjem delu res kaj malega dvojkice, a to je to. Potem pa grebena preprosto zmanjka in pred nami se pojavi "normalna pot". Samo par metrov pod vrhom.

Razgled ni čisto izdelan. Viš se malo pokaže pa spet skrije. Montaž je precej bolj sramežljiv. Na vrhu pravi piknik, a prav dolgo nismo gor. Popoldne je spet slabša napoved. Sestopamo po normalni poti, nebo pa je vedno bolj temno. Malo pred kočo že prve kapljice, ki pa tudi hitro minejo. Kočo izkoristimo za analizo ture (osebje je zelo prijazno, cene malenkost višje kot pri nas), medtem pa se že povsem razjasni. Skoraj bi bilo še enkrat za it gor...😅

Sestop do doline je kratek...650 višincev je do avta. Zajzera se še bolj deroča kot zjutraj. Ne vem točno, kje hodijo čez "turisti" (nekaj smo jih srečali po poti) a naše taktike se ne poslužujejo.

Tura je lepa, za ljubitelje ne preveč obljudenih poti bo tudi ok. Razgled na vrhu tudi (baje) čudovit. A tokrat je bilo vendarle nekaj težkega v zraku...