Mišeljski greben (15.8.2023)

Oznako "Mišeljski greben" redko najdemo na zemljevidu. Gre za zelo razgleden grebem med Mišeljsko in Velsko dolino. Slab kilometer je zračne linije med Mišelj vrhom (2350m) na V in Mišeljskim koncem (2464) na Z. Vmes sta še 2 poimenovani koti: Na nizkem (2275) in Mišeljska glava (2273). Čisto na začetku grebena, V od Mišelj vrha pa se strmo nad Velim poljem dviga še Koštrunovec (2102), ki pa je zaradi majne relativne višine vrha komaj opazen.

Turo sem načrtoval kot dvodnevno. Oz 1 in pol...po šihtu do Vodnikove koče in drugi dan naprej. A se je tokrat ponudila priložnost (delo včeraj bolj ko ne končano)...pa če tudi grem za spremembo sam. Saj so bile v igri še druge opcije...a sem si zaželel bolj konkretne ture 😁

Malo pred 6 štartam z Rudnega polja, kjer je parkirišče že precej polno. Veliko se jih danes odpravlja od tu naprej. Tudi nekaj poznanih. Vsaj 30 ljudi srečam do Vodnikove koče (oz razcepa za Mišeljsko dolino). A večinoma na Triglav, ali do Kredarice. V "moje konce" nihče. Nekaterim, s katerimi spregovorimo kakšno besedo, se še sanje ne, kje je to. Bolje tako 😉

Prvi del sem presenetljivo hiter. 1:05 do Studorskega prevala in 1:35 do razcepa. Vreme je naravnost blagodejno. Na štartu 10°C, sonce se začne šele malo pod Studorskim prevalom, naprej tudi čisto prijetno. Spust v Velo polje med čredo krav. Kar malo se je bilo potrebno pogajat, da so doumele, da pot ni namenjena temu, da one tam postavijo barikade. Pa tudi...800 kilskim mamam je pač fajn večkrat povedat, da ne ogrožaš njihovih mulcev 😅

Na Velem polju se je zgleda megla ravnokar razkadila, saj je vse mokro od rose in tudi dokaj hladno. Mimo (nekdanje) Mišeljske planine še nekaj časa po markirani, potem pa, ko se mi zazdi, da so prehodi lepi, naravnost gor v strm breg. Tu prej prijeten hlad ni več tako dobra stvar, saj je trava še mokra in spolzka, strmina pa precejšnja. Neke sledi stopov je videti, a pomoje bolj od 4 nogih domačinov kot planincev. Tudi družina srn (tu gor?) mi prekriža pot in nekaj časa se gledamo na kakih 10m, potem pa odpeketajo naprej. Divjad namreč dokaj slabo vidi, oz bolj zaznava premikanje. Iz spolzke trave grem a skale, a je zadeva še slabša, saj je vse močno krušljivo (čeprav na daleč ne zgleda) in vsako stvar, katero primem ali nanjo stopim, 3x preverim. Sama težavnost res ne bi bila pretirana...če bi vsaj vedel, kaj prijet. Kar vesel sem, ko sem iz tega ven in povsem jasno mi je, da se tu NE hodi...zato grejo tudi opisi precej drugače...😅

Do vrha Koštrunovca še nekaj strmine, a precej bolj varen teren. Na vrhu si vzamem ene 10-15 min za razglede ter da si dobro ogledam, kar je pred mano. Vzpon na Mišelj vrh je najtežji del ture. Vsaj "uradno". Plezanje v dvojki, kjer moraš pazit na oprimke in vmes stopaš tudi po travi. Res da morda malo bolj strmo...a dejansko znatno manj "adrenalinsko" kot tisto prej. Pa še možici so v pomoč. Ne ravno na gosto, 2 tudi dozidam, a je smer precej logična. Tu se odpre razgled v vse smeri. Sonce pa že močneje sveti. Sledi spust, ki je lahko tudi lažja varjanta vzpona. Vseeno ni čisto enostavna. Možici so še vedno redki in poterebne so izkušnje v takem svetu. Vmes pa večkrat pogledam proti Triglavu - Planika se od tu zdi čisto blizu - in si mislim, kakšna gneča je sedaj tam... 😅

V nadaljevanju gre pot oz prehodi bolj ko ne cel čas po grebenu. Bolj ko ne...na enem mestu pridem v zelo izpostavljeno in krušljivo mesto. Ko sem naposled čez in se ozrem nazaj se mi zazdi, da bi morda moral malo nižje po levi. Na naslednjem "kočljivem" mestu to tudi storim in bilo je precej lažje, kot če bi vztrajal na grebenu. Sploh ko vidim 3m zelo krušljiv skok, kjer bi moral dol, če bi vztrajal na grebenu veš čas.

To pa je tudi že skoraj na "križišču", ko iz brezpotja priključim neoznačeni poti iz Hribaric na Mišeljski vrh. Tu zgleda že bolj obljudeno, saj je potka dobro vidna, teren pa precej nezahteven. Še slabih 150 višincev je do vrha, a ZZ brezpotja je za danes nepreklicno konec. Razen če... bi poskusil s sestopom v drugo stran... Nič, dovolj bo, je bil že prvi plezalni del dovolj adrenalinski 😅

Na vrhu so kot na dlani Triglav, Kanjavec in nemarkirano in neobljudeno "prostranstvo" Fužinskih planin. Veliko sem tu prehodil v zadnjih letih, še kakšen plan pa se najde za naprej. Nenazadnje, letošnji pohod v "kraljestvo zlatih macesnov" načrtujem prav sem 😁

Sonce pripeka, pivo je "izhlapelo", malico "muca popapala" tako da ni druge kot sestop. Ven iz brezpotja in samote...na "magistralo". Kar veliko ludi se je gibalo čez Hribarice. A pri sestopu jih niti ne srečam več toliko. Očitno se je glavnina že umaknila od tu. Prej z grebena dol je pa zgledalo precej živahno. Pozabil sem že, da je Velska dolina pravzaprav zelo lepa. Sploh, ko se začnejo macesni. Nad njo pa kraljuje Mišeljski greben. Od tu zgleda res nedostopen...

Pri Vodnikovi koči pa priključek na avtocesto. Dobesedno. Precej jih gre dol, nekatere že "poznam" od zjutraj. Veliko jih gre tudi še gor. Predvsem tujcev. Vmes tudi pravi turisti. Pa italijanski par z novofudlancem. Ta se mi je najbolj smilil - nič kriv, da mora zdaj "umirat" na tem soncu, za katerega res ni prilagojen in verjetno niti ne preveč uživa... Sem se že bal, koliko mučenikov bo bilo neusmiljen boj s Studorskim prevalom...a je na srečo zgleda "zadnji vlak" z vrha odpeljal 13.55.😅 Tako se skoraj nihče več ne vzpenja gor. Srečam pa za dol še eno "papučarko". Ja, čisto pravi natikači...in na debelo zaflajštrane pete...

Spet lahko napišem o eni tistih "lepših tur". Fužinske planine res nikoli ne razočarajo. Škoda le, da so izhodišča postala precej oddaljena...če ce hočeš izognit ropanju na Blatu...😡