Teden je bil...pester. Oz bolje rečeno - divji. V lekarni sva zaradi bolniške in dopusta samo 2, kar pravzaprav pomeni, da si večino časa sam. Potem pa še parkrat v Mengšu...o tistih žalostnih zgodbah ne bom razlagal...🙁
Veliki Oltar (2621m) in Dovški križ (2542m). Popoldne po šihtu gor do bivaka in potem zjutraj oba. Plan je bil že nekaj časa v glavi. Letošnje poletje je tako kot je...verjetno bo še marsikaj ostalo nerealizirano, a tako pač je. Tokrat se je super izšlo. Najprej je kazalo, da bi nas utegnilo biti več, a smo na koncu trojica. Preverjena ekipa že iz več letošnjih tur 🙂
Štartamo skoraj takoj po šihtu. Kar pomeni ob 3. To, da se lekarna zapre ob 1 še ne pomeni, da sem takrat konec... Ampak je to čisto taprava ura. Do bivaka je slabih 1200 višincev. Vsaj nismo prezgodaj gor. Saj od Mojstrane do Poldovega rovta je tudi še odisejada ob vsem prometu v Vratih... Od parkirišča, zadnjega "uradnega" neplačljivega (neuradna znajo biti bistveno dražja in kar nekaj avtov je danes imelo pozdravčke) je potrebno malo nazaj po cesti, potem pa gor skozi gozd. Steza je z nekaj občutka dokaj lahko sledljiva, ni čisto neobljudena. Parkrat je malo zoprno, meliščnata podlaga, kjer greš za korak naprej potem 2 nazaj... A smo kar hitro gor.
Za Bivak na Jezerih bo marsikdo rekel, da je najlepši pri nas. Bi se verjetno kar strinjal. Govorimo seveda o lokaciji 🙂 Bivak je nov, od 2016, a na srečo ni "instagramske" oblike. Tako je obiskan bolj ko ne le s strani planincev, ne pa turistov, ki za seboj puščajo opustošenje...kot recimo pod Skuto. Tudi v vpisni knjigi ne najdemo kakšnih "Jean Pierre from France" pa "Olivier from Belgium". Kakšen tujec se sicer najde, a kot rečeno, ni turističnih pripisov "beautiful 2 days on bivac" ali pa "i didn't have good shoes for mountain". Jasna zvezdna noč pa ponudi še opazovanj perzeidov...precej drugačno, kot v s svetlobo onesnaženem okolju.
Zjutraj vstanemo, ko se zbudimo. Nismo pretirano zgodni. Niti ni potrebe. Ob 7 odrinemo naprej. Nad ravnico na Jezerih se med Oltarjem in Dovškim križem dviga visoka stena. "Napaka" v steni pa omogoča dostop na vrh. A se preveč direktno zapodimo v grapo in hitro smo pred potencialnim prehodom, ki je precej več kot dvojka 😅 Ne bo pravi, ne sme biti tako zahtevno. Nazaj dol, na začetek grape in tu, zdaj na naši desni (iz bivaka levo) zgleda čisto plezljivo. Še vedno se mi zdi sicer težje, kot "naj bi bilo". Po kakih 10-15 navpičnih metrih pa se levo pokažejo možici in tudi pravilen pristop, ki je precej lažji. Da ne bo pomote, še vedno gre za ZZ brezpotje in velja, da je samo za izkušene. Se pa tudi ZZ brezpotja med seboj precej razlikujejo...
Do Grla (2390m) malo prečenja in celo spusta, potem pa zadnji vzpon. Pot gre kar precej logično, tudi možici so. Za nami se vzpenja še dvojica, drugih obiskovalcev ni bilo zaslediti. Zadnji del vzpona je predvsem problematičen zaradi izredno krušljivega terena. Seveda bolj sestop, kot vzpon. Delček tik pod vrhom, ki gre čez greben pa je kar izpostavljen. A tisti z vrhoglavico tako ali tako niti do sem ne bi prišli. 😆
Kot v bivaku si tudi tu vzamem čas za preged vpisne knjige. Ni veliko vpisov, med njimi pa precej poznanih. Ja...gre za "pravo turo", ne nek gorski turizem, kot na drugi strani doline, kamor sedaj gledamo...
Pri sestopu ugotovimo, da je dvojica za nami, ki smo jo pričakovali zdaj zdaj raje mahnila na Mali Oltar (2521m). Sestop po "pravilnem" prehodu je precej lažji kot tisti vzpon malo prej. Potem prečimo melišče in hop gor proti Dovškemu križu. Vrha se še nekaj časa ne vidi, saj se sramežljivo skriva zadaj, za predvrhom. Malo se je potrebno še spustit v škrbino in šele potem zadnji vzpon. Dovški križ bi rekel, da je lažji od Oltarja. A tudi tu je močno krušljivo in je potrebna previdnost. Ob pogledih na to, kaj smo tu letos že dali čez pa kovanje novih planov za naprej.
Pri sestopu še skok na Šplevto (2272m) in potem dol čez Brinje. Ta pot je precej manj vidna, na par mestih komaj sledljiva. In izredno strma. Pod potjo pa večkrat direktno odrezano. V zgornjem delu nekaj časa prihranimo pri spustu čez melišče. Glede na vse našteto, te poti za vzpon ne najbolj priporočam...za dol je pa kar slikovita. In poskrbi, da se ne uleniš v orientaciji😅
 |
| pogled na drugo stran doline |
 |
| strmo gor |
 |
| brzice |
 |
| večerni pogled |
 |
| Rokavi in Oltar |
 |
| Šplevta |
 |
| tudi erotične zgodbice se najdejo... |
 |
| dobro jutro :) |
 |
| notranjost bivaka |
 |
| pravilno je levo pred grapo |
 |
| narobe |
 |
| še bolj narobe |
 |
| zdaj pa bo :) |
 |
| Mali Oltar |
 |
| vršni greben |
 |
| Velika Martuljška Ponca |
 |
| Visoki Rokav in Škrlatica, vmes greben Financarjev |
 |
| Šplevta |
 |
| sestop v škrbino |
 |
| Rokavi (visoki skoraj nerazločen zaradi Škrlatice), Oltarji, Martuljške Ponce |
 |
| Amfiteater in Široka peč |
 |
| baje ni ravno kulinarični presežek...je pa učinkovito |
 |
| tu gor pride Jugova grapa? |
 |
| pogled s Šplevte |
 |
| tu gre hitro :) |
 |
| strm sestop čez Brinje |
 |
| tu se združita poti |
 |
| tudi glede na statistiko je ves čas strmo |
Komentarji
Objavite komentar