Tokrat pa Andrejeva ideja. Je eden ne ravno številnih, ki pozna te odmaknjene, divje in neobljudene konce. Pa čeprav samo par kilometrov stran od vrveža nordijskega centra v Planici. Parkiranje v Planici je zgledno urejeno, 3,80€ za cel dan. Kranjskogorski, Blejski, Bohinjski oderuhi...tu se kaj naučite!
In ko se ravno spravljamo s parkirišča ob 6.30 se iz sosednjega avta, pravzaprav iz strešnega šotora pokaže mrko gledajoča glava in v "italijanski angleščini" skuša spraviti skupaj nekja podobnega "vi ar trajing tu slip". Malo je manjkalo, da bi ga podučil, da je parkiranje za kamperje malo nižje in naj zafrustriranec neha nadlegovati planice. Že tako ali tako se za kakšne resne hribe odpravljamo relativno pozno🙈
Začetni del poti proti Macesnovcu je kar fajn uhojen. Ko pridemo na greben tudi konfini dajejo vtis, da so jih na novo barvali ne prav dolgo nazaj. Še nekaj švicanja in smo na Macesnovcu (1619). Zemljevidi so si tu malo neenotni. Nekateri na to koto postavljajo Kucerje. Nekateri celo istočasno Macesnovec in Kucerje. Kucerji se sliši kot množinski samostalnik, zato mi je bolj logično, da ime velja za skalne stople v nadaljevanju, ki pa imajo celo na nekaterih naših kartah samo italijansko ime Buona Posta (1840). Pustimo debato o imenih geodetom 😆
Od kote 1619, do koder je lahka potka, na njej pa skrit bunker, je pred skalnimi stolpi še en z rušjem prerasel kucelj. Ravno malo višji. Sestopu s tega kuclja pa sledi vzpon na prvi stolp. Na daleč izjemno pošodrano, a ko greš gor, skala niti ni tako katastrofalno slaba. Veliko je lepih oprimkov...samo po uporabi jih je fajn dat nazaj na svoje mesto 😅
Proti vrhu, ko zavijemo desno je bolj pošodrano. Še par naravnih oken in malo spusta po kratki močno izpostavljeni polički. Spet gor po razbitem terenu in stojimo na vrhu prvega stolpa. Torej tista kota 1840. Z vrha kote najprej nekaj izpostavljenega in močno razbitega sestopa. Ko pogledaš nazaj ti tudi ni čisto jasno, kako je uspel ta sestop. Naprej v škrbino pa dvojni abzajl. Prvi del je daljši, tu štukamo dve 30ki, za naslednji je ena dovolj.
Spustim se kot tretji in...em...problemi. Nekako ne gre. Preveč bremza😅 Pa ne namenska bremza (machard), ampak reverso. Res sem uporabil drug karabin na štriku kot običajno. Res se je štrik malo prepletal. Res ima Janez nov štrik, ki menda še ni bil uporabljen...ampak kaj točno je bremzalo? Ne vem...ker naslednji abzajl je šel brez problema. Po Andrejevem štriku. Pri prvem sem se pa "na moč" vlekel navzdol. Roke so bolj bolele kot pri plezanju🙈 Če ne bi doživel...sploh ne bi verjel, da je možno. In ne, ni bil reverso narobe vpet. Potem gre kvečemu hitreje...😅
Za škrbino sledi drugi stolp, z dvojnim vrhom. Najprej ozka polička, potem grapa. Še bolj razbit in pošodran kot prvi stolp. Dol bolje sploh ne gledat. Samo gor. Ter možgane polno zaposliti z iskanjem oprimkov in stopov. Takih, ki po možnosti ostanejo na mestu😅 Stolp ima 2 vrha. Spust z njega ni več tako strm in izpostavljen. Najtežji del je za nami...recimo...
Sledi nekaj prebijanja skozi rušje, tudi "gamsji tunel" ter seveda spet...razbit in pošodrav vzpon. Od drugega stolpa se loči samo po malo manjši izpostavljenosti...razbitost in pošodranost pa...recimo, da še dobro, da je rušje in lahko primeš kašno vejo...😆
Terminologija, oz bolje geodezija si tu spet ni enotna. Večina zemljevidov Malo Ponco postavlja na sosednji, bistveno lažje dostopni vrh. A tisti vrh, ki je samo kakih 70-80m zračne linije stran, je nekoliko nižji. Ta višja kota pa ostaja brez imena. Ime na tistem vrhu je verjetno zaradi lažje dostopnosti. Ta je pač težji. Sploh za dol, če gledamo sedlo, kamor pripelje "standardna" pot. No, na starih zemljevidih menda ni bilo nobenega dvoma, da je pravi vrh ta - višji😁
Spust do sedla je še zadnji delikatni del danes. Recimo da švoh II ampak spet - zelo razbito. Pa recimo da zdrs ali padec tu ne zgleda smrtno nevaren...pač pa bi se najverjetneje končal na urgenci v hudih bolečinah... Predvidevanje...vsekakor ne bi rad poskusil😆
Sestopimo deloma po PP in mimo skakalnic. Iz popolne samote v vrvež. Na skakalnicah potekajo treningi, spodaj pa...dejansko 100 in več gledalcev. Nekateri kamperji parkirani tudi tik pod skakalnicami, da so ja cel dan na soncu. Uglavnem...lepo se vidi tu na kratki razdalji kontrast vrveža in tako blizu stran - popolne neobljudenosti. Tura pa, kljub skromnim "statističnim parametrom" ponuja ogromno doživetij. Seveda za tiste, ki si sploh to želijo - razbit in pošodran svet dvojk in trojk😆
|
Beli potok |
|
čez podrto drevje |
|
Macesnovec, zadaj Kucerji (oz, če hočemo biti politično korektni...kota 1619, zadaj kota 1840) |
|
pogled iz bunkerja |
|
kapniki rastejo hitreje, kot so nas učili v šoli |
|
proti Martuljški skupini, vmes pa še nekaj grebenčkov |
|
pogled nazaj na Macesnovec |
|
dodatno priklenjena meja...da je ne kdo premakne😅 |
|
po žlebu gor, do tiste zajede/sedelca na levi |
|
čez rušje |
|
gor po žlebu |
|
ni tako krušljivo... |
|
samo ne prijemat tistega nad sabo😅 |
|
ne tu skozi :) |
|
prvo okno, v resnici je dvojno |
|
pa še eno |
|
od tu ne zgleda...zoprna prečka |
|
še malo |
|
Velika Rateška Ponca |
|
vrh kote 1840, nadaljevanje grebena, zadaj Mala Ponca - tista kosmata. Desno pa "neprava" Mala Ponca |
|
v izpostavljen sestop |
|
jap...tu dol smo nekako prišli |
|
možič v oltarčku kakazuje... |
|
abzajl |
|
ni čisto navpično...so pa strme zelo spolzke plate |
|
pa še drugi, krajši in bolj navpičen |
|
pogled na celo "steno" |
|
po polički gor |
|
še enkrat pogled nazaj na mesto abzajla |
|
na drugi stolp |
|
in vrh...eden od 2 |
|
še drugi vrh |
|
pa spet rušje |
|
gamsji tunel...včasih pomaga, če si manjši...Urška je edina, ki ji bi bilo treba "puzat" |
|
pogled dol...proti Tromeji in Dobraču |
|
pa spet razbito gor...rušje pomaga |
|
tudi prečenje zadaj rahlo...nestabilno |
|
Mangrt, tam v steni je znana Via Italiana |
|
še zadnji delikaten spust |
|
vse trije današnji stolpi |
|
še iz malo drugega kota |
|
nekja je še ostalo za danes...samo je treba ohladit |
|
zadnji del sestopa |
Komentarji
Objavite komentar