Roccia Nera (4075m), Vzhodni Dvojček (4106m), Pollux (4092m)

2. Del: Roccia Nera (4075), Breithorn - V dvojček (4106), Pollux (4092)

Tako, pa smo tu! V tem visokem svetu večnega snega in ledu...vsaj zaenkrat še, a se situacija žal hitro spreminja... Vstajanje ob 4.30. Nismo prvi pri zajtrku. A tudi ne zadnji. Pred kočo še v temi je vidnih nekaj navez z lučkami. Že po par metrih od koče smo na ledeniku. Nekaj časa grizemo strmino po robu ledenika, ko gre gaz bolj proti sredini se navežemo v ledeniško navezo in počasi grizemo naprej proti Zwillingsjochu. Pozna se višina in že včerjašnji...kar naporen vzpon do koče.

Zwillingsjoch dobesedno pomeni "sedlo med dvojčkoma". To sta seveda Pollux (4092) in Castor (4228). Od tu ne zgledata ravno dvojčka...saj je Castor višji in bolj masiven. Nekaj podobnega kot Brana in Planjava. Iz švicarske strani je pogled menda precej drugačen. In od tam ime.

Danes smo namenjeni na nižjega od obeh dvojčkov, še prej pa prečenje pod njim proti Rocci Neri (4075). Slednji je najvzhodnejši vrh v grebenu Breithorna, oz "Širokega roga". Najbolj direkten vzpon pelje mimo bivaka Rossi Volante. Za nadmorsko višino bivaka splet ponuja podatke 3750-3850m. Prava vrednost je verjetno čisto malo pod 3800m. Stoji na skalni gmoti, ki štrli ven iz ledenika, od bivaka naprej pa načeloma samo še po ledeniku. No...načeloma...v resnici je ta vmes še dvakrat prekinjen.

Težavnost po francoski lestvici je F+, kar pomeni relativno lahko. Aja, da ponovimo... ocene si sledijo tako: F -> PD -> AD -> D -> TD -> ED -> ABO z dodatkom plusov in minusov. A ta nizka ocena je lahko zavajajoča. Naklon pobočja je nekje 40, max 45°, problem je, ker je na več mestih razgaljen star ledeniški led. Ta je trd kot beton. Precej trši kot letošnji sneg, oz voda ki "zmrzne čez noč". Upati, da se na tem lahko ustaviš s cepinom v primeru zdrsa je, milo rečeno, precej optimistično. Seveda ni cel čas "živ led", so pa posamezni odseki. Za nameček pa še en odsek strmega praskanja po skali.

Ravno malo čez 3 ure smo rabili do sem. Razgledi so res fenomenalni. Ošiljeni vrhovi in ledeniki, ki se kopajo v soncu. Še vetra ni skoraj nič, kar je na tej višini že kar redkost. Temperatura naj bi bila okoli 0--, a ima sonce svojo moč. Kmalu za nami prideta na vrh še 2 navezi GV-klient in tudi hitro sestopita...oni zgleda ne uživajo dolgo na vrhu😆

Za sestopno varianto si izberemo pot po grebenu, čez Breithornova Dvojčka (druga dvojčka, nimata veze s Polluxom in Castorjem), saj sta šli obe vodeni navezi tu čez. Za vodenje klientov GVji verjetno ne izberejo ravno najtežje ocije?😅 Opisa tega dela v Markotovim knjigi ni. Samo en stavek, ki omenja skalno plezanje do PD+. Torej nekje II-III. To vsekakor zmoremo...sploh ob tem, da imamo kar nekaj "štrikanja" s sabo. Čez prvi malo težji skalni skok se varujemo in že smo n V Dvojčku (4106). Tu naprej pa...hja, malo šoka. Prejšnji navezi se globoko abzajlata. Tudi en vodnik potrdi, da je tega 50m in zato ima dvojno 50ko. S 40ko in dvema 30kama si težko pomagamo😐 Janez se še najtežje sprijazni...a na koncu vendarle prizna, da je abzajla "pa res več kot 30m". Je pa zato abzajl po poti vzpona, čez prej omenjeni skok. Sam se poslužim alternative - po ledenem žlebu kakih 10m stran. Pa še lepše je bilo za slikat 😆

Vzhodni Dvojček nam je vzel skoraj 2 uri, a je bila vsaj..."zanimiva izkušnja"😆 Res smo zadevo morda vzeli preveč na lahko, čisto natančen plan za danes niti ni bil razdelan, nismo si prebrali vseh možnih opisov...a na koncu so izkušnje tiste, ki odločajo, kako nadaljuješ v točki, ko pride do presenečenja. Presenečenja pa se dogajajo...ni bilo ne prvo, ne zadnje.

Sestop po poti vzpona mimo bivaka, vzpon čez ledenik do pobočja Polluxa in hop gor. Ok...ni čisto "hop"😅 Od tu je še slabih 300m, od tega približno 2/3 po skali, zgornji del pa spet ledenik. Začetek je lažji, potem se težavnost počasi stopnjuje. Nudi nekaj res lepega skalnega poplezavanja. Vse do zadnjega skalnega dela. Tam se gladke skalne police postavijo pokonci. In na krajšem odseku, kakih 20m nastane čisto prava ZZ zavarovana pot. Le da so namesto zajl, ki smo jih vajeni pri nas, verige. Lahko bi rekli že, da gre za ne najlažjo ferato. Parkrat se je potrebno potegnit gor na moč. Pa če tudi iščem v skali vse možne oprimke in stope. Kakšno samovarovanje v tem delu ni napačna ideja. Seveda ne nislim, da je potrebno sem gor vlačit tovarniški SVK, ampak človek, ki pride do sem verjetno ima dovolj opreme in znanja, da vsaj nekaj improviziranega sam "zaštrika". Vsaj za dol. Ali pa...no, mi smo se kar spustili čez 2 abzajla. Verjetno še najvarnejše.

Na koncu skalnega dela stoji kipec mame z otrokom in potem še enkaj vzpona po ne preveč izpostavljenem grebenu. Vsaj glede na tisti plezalni del se izpostavljenost tu res ne zdi velika😆 Vmes so se začele nabirati meglice, tako da se je vidljivost malo poslabšala. A ko se odpre, se čisto na blizu mogočno bohotijo Castor in oba Lyskamma.

Sestop je previden. Poleg obeh abzajlov še preostali sklani del do ledenika. In samo še malo do koče. Vroče je, sneg se tali, čez ledenik ponekod kar po vrhu tečeto potočki. To ni najprijetnejši občutek in upaš, da teh potočkov ni še več v globini... Med Zwillingsjochom in kočo je še en "močno špaltnast" del. Razpoke vidiš enkrat par m od sebe, enkrat samo korak stran od gazi, ene 200m na dolgo pa sploh ne veš točno, kje hodiš, ali je trd led ali pa samo debela opast nad razpoko. A glede na to, da gre vsak dan tu čez desetine gornikov in v kombinaciji z ledeniško navezo računaš, da si varen...😅

Dolga je bila danes. 11h30 preden smo nazaj pri koči. Vsekakor si zaslužimo pir😁 In obilno večerjo. Ne vem, kdaj sem šel nazadnje spat že tam nekje okoli 20.30. Pa še to po tem, ko že vsi v sobi spijo in ni več družbe za analizo ture😅