Brda-Lašti-Kal (24.6.2024)

Še zadnji dan dopusta...še dobro, da je jutri praznik, sicer bi se slišalo bolj grozno😅 Z Janezom se zmeniva za eno brezpotno, ki sem jo imel že nekaj časa nagledano. Glede na to, da vsi vrhovi komaj malo presežejo 2000m, niti ne bi smela biti tako dolga. No ja...že pogled na zemljevid premeri kar veliko območje...sploh potem ob razmišljanju o različnih variantah...

Malo pred 6 štartava iz Savice. Ne, nihče ne pobira parkirnine (v današnjih časih že pomemben podatek). Čez Komarčo bistveno bolj znosno, kot tisto švicanje prejšnji teden. Včasih celo malo zahladi. Pa kakšna kapljica vmes. Ni ravno napovedano...niti ni rečeno, da bo nebo brez oblačka😆

Korak je kar poskočen. 50 min do Črnega jezera, 1h50 do dvojnega. Še malo naprej in potem na markirano proti Špičju. Že takoj se opazi, da je ta pot bistveno manj obljudena. Včasih že skoraj težko sledljiva. Tako zelo neobjudena, da se lahko kaj skriva že na sami poti. V nekem trenutku tik pred nama glasno poskoči in poleti iz poti belka. Ampak samo malo naprej, kjer se spet ustavi na poti in divje krili. Tam, kjer je bila prej pa na poti...piščančki! Previdno stopava čez. Kakih 5 jih je. Mama belka še vedno teka po poti naprej in divje krili, dokler končno ne zavije s poti in se počasi spet začne obračati v smer, kjer so ostali otroci.

Opisi pravijo, da "nekje približno na 2000m zaviješ iz markirane levo". Seveda danes že skoraj vsak uporablja elektronske naprave za pomoč pri orientaciji, a ker sem pri tem še vedno tudi pristaš analognih zadev, bom napisal, da se nama je zdel najbolj logičen prehod tam, kjer se konča rušje. Potem imaš dober pregled naprej pa še nepotrebnim borbam z rušjem se izogneš. Tudi prehode naprej na sedlo med Brdi (2169) in Špičjem, od koder je do vrha Brd samo še par m, se lepo vidi. Nič lažjega! In nič...em...manj nevarnega🙈 Na enem "polplezalnem" delu preveč suvereno stopim na mokro travo, morda sem celo malo poskočil in v trenutku se odpeljem par m dol po bregu, Mešanica trave in kamnov, a enega redkih zares ostrih in trdno zasidranih kamnov uspem "poiskat" z desno podlaktjo. Ene 3-4cm na dolgo je koža fino prerezana kot s skalpelom. Ali mesarskim nožem😡 Okoli pa še nenkaj odrgnin. Hja nič, zdaj kar je je...gremo naprej, za helikopter to ravno ni😅 Saj zadeva je potem hitro rešena na prvi pavzi z nekaj "umetnimi šivi". Je pa do takrat kri pricurljala že skoraj do dlani. Še naslednjih par tur bo ostal opomnik, da previdnosti ni nikoli preveč...

Pri edinem skalnem skoku proti sedlu zmotiva gada, ki se je ravno odpravljal na sončenje. Še eden pa je bil skoraj na vrhu Brd. Čeprav že na soncu, je deloval bolj len kot prvi. Iz Brd je diretno proti Debelemu Laštu (2096) dobri 100m sestopa po precej strmi travi. Pa še mokra je za nameček. Pogled na tisto nesrečno podlakt in odprta rana (pavza za sanacijo je bila na Debelem Laštu) kot bi imela usta precj odločno pravi "ne tu dol!"😅 Razumem, nazaj na sedlo in potem tam sestop, kjer je vendale manj strmo.

Proti Debelemu Laštu je čisto brezpotje, brez možicev in brez vidnih sledi. Lotiva se ga po občutku. Planotast vrh ni visoko nad okolico, samo malo, a široka navpična 4-5m stena pomeni, da moraš v njej poiskati šibke točke. Ker če je gladko in navpično...pač ne gre gor😅

Nadaljevanje na Gladki Lašt (2100) je podobna zgodba. Malo je višincev, a na odlomu masivnih apnenčastih skladov je potrebno premagat kakšen skok. Skoki so bili nekje II,-III, verjetno se najdejo tudi lažji prehodi. Pokrajina tu je res zanimiva. Celotno področje Zgornje Komne in vrhove nad njo, kot so Čelo, Vršac, Vrh Labrje,...sestavljajo ogromne izrazito dobro vidne plasti apnenca, ki so ponekod "poševne ravnine", drugje pa tudi skoraj povsem ravne. Te ravnine, razrezane s številnimi, včasih tudi po več kot 10m globokimi škrapljami, so ponekod v velikosti - pa dajmo aktualno primerjavo - za več nogometnih igrišč skupaj😆 In najboljša zadeva, gre za čisto brezpotje. Stezic ni. Na pol ure vidiš kaj, kar bi utegnil biti možic. A se ne oziraš na to, greš samo za nosom po začrtani liniji. Linijo sva z vrha Gladkega Lašta začrtala proti Velikim vratom (1925), a že v štartu linija ni zares linija, temveč dolg levi ovinek, ki gre približno po izohipsi. V teoriji. V praksi pa slalomiranje med balvani, globokimi špranjami ter kolonijami rušja. Kdor resnično uživa v iskanju "poti" v brezpotnem svetu si lepšo turo težko zamislil. Pa po možnosti brez kukanja na elektronske pripomočke...ki ubijajo čar brezpotja😉 Vse to ob zvokih bobnenja skal, ki ji proži na desetine gamsov, skakljajočih po pobočju Čela.

Šele zadnji del do Velikih vrat je bolj omožičen, saj tu poteka pot...no, bolj smer sestopa iz Čela in Glave za bajto. V Velikih vratih prečiva markirano in spet čez skalnata "nogometna igrišča" do zadnjega vzpona danes - Kal (2001). Do tega trenutka se oblaki močno zgostijo in spet pade nekaj kapljic. Ravno toliko, da začini precej strm sestop s Kala v Mala vrata (1871). Tu sledi iskanje prehodov skozi rušje v kolikor toliko vidni stezici...za katero pravzaprav nisi cel čas prepričan, ali je antropogenega ali gamsjega izvora. Verjetno pa uporabljena z obeh strani. Do Poljance, kjer prideva na markirano. Glede na danes doživeto bi rekel v manj zanimiv del, a ta potka, vsaj do Bogatinske koče je še vedno skromno obljudena in slikovita. Zadnji del, od Komne dol pa pač...avtocesta...a do avta je nekako treba 😆