Kalška gora in Kalški greben po stari poti (22.7.2026)

julij 24, 2026

Na Kalškem grebenu že dolgo nisem bil iz smeri Kokrškega sedla. Pravzaprav že dolgo nisem bil poleti. Je bolj zimska tura. Dan je še vedno dolg in lahko si po šihtu privoščim nekaj daljšega 😁

16.15 štartam iz Konca. Računam, da bi do teme moral biti nazaj. Če mi je nazadnje Triglav vzel 5h30 za vse skupaj, z dolgo pavzo na vrhu, bo danes gotovo manj 😆

Parkirišče se že počasi prazni, je pa še vedno velika gneča. Jap, tudi Kamniška Bistrica je že masovno oblegana se strani tujcev. Po poti gor proti sedlu srečujem predvsem tujce, ki sestopajo. Tudi pred kočo jih kar nekaj sedi ob pivu in poznem kosilu/zgodnji večerji. Okrogla ura do koče. Še dobrih 5min in sem pod steno.

Gor grem po "stari poti", nekdanji markirani. Je pač bolj zanimiva od standardne. Pa še nazadnje je bila megla in nisem imel cel čas najboljšega razgleda. Aja, mogoče le (vsakič sproti) omenim, da je ta vendarle konkretno zahtevnejša od markirane.

Na Kalški gori se ne ustavljam, samo vpis v knjigo in naprej. Tu sem res že pozabil, kakšna je pot. Spomnim se, da ena pozajlana izpostavljena škrbina, nekaj grebena, zadnji klanec do vrha pa je lažji. No, saj v grobem je to tudi dejansko to, ni kaj dosti za dodat 😆

Na vrhu, preraslem z bujnimi koprivami, si vseeno vzamem malo več časa. Za sončni zahod sem še močno prezgoden. Ali pa je dan še predolgo. Ampak je čisto v redu tako, pred mano je še en lep del tudi. Po isti dol bi bila precej krajša. A si raje si zamislim še dodatne kilometre proti Škrbini, dodatne višince čez Kalce in od Žagane peči do Konca...pa ker sem že tam...še dodatek do Krvave lokve 😆 Ne, v "resnih hribih" (pustimo kakšno Šmarno, Krim in podobno) mi ne gre za časovnice, za čim prej gor in dol, ampak za doživetje. Za stik z naravo. Za tišino, ki jo prekinejo le veter, gamsi, ptice, svizci...aja, pa kakšen reaktivec visoko nad mano 🙈 Seveda sem hodil hitro...ampak "časovnega pritiska" je bilo edino toliko, da je bil plan še pri svetlem najti odcep nemarkirane poti proti Žagani peči. Ampak resnici na ljubo, tu sem hodil že tolikokrat, da tudi noč ne bi smela predstavljati težav.

Pred Rdečim stebrom (ki si ga tudi malo ogledam) zažugam še enemu gamsu rekoč "ti, ti!"Pri nečakih to zanekrat še deluje, gams me samo debelo pogleda...kot da je čisto vsakdanje, da mi spusti za eno samokolnico materiala skoraj na glavo. On nič kriv... No ja...saj v resnici ni bilo tako nevarno, maneverskega prostora je tu dovolj.

Krvava lokev je bolj neka mlakuža. Ime pa po rjavo rdečem blatu na dnu, ki ji potem daje barvo. Ampak ok, recimo da je za obiskat, dokler še obstaja. Prav mnogo let verjetno nima več in jo slej ko prej čaka usoda jezerc na Slemenovi špici. Spet se povzpnem na pot, ta pa se še naprej dviga. Med sestopom je tako v kosu dobrih 200m vzpona 😆 Ampak kot rečeno, nisem iskal najkrajše variante pač pa lepo zaokroženo. Proti Žagani peči pa odvijem še pred "standardnim" odcepom in si tako tu celo malo skrajšam pot. Do avta pa res pridem do 21 ure, s svojimi očmi, brez dodatnih svetil.