Spodnji Rokav (25.7.2026)

julij 26, 2026

Dva pravili sta izjemno pomembni pri brezpotjih:
1. ne sme se ti muditi. Torej, ne smeš imeti popoldne dodatnih obveznosti...ker ravno takrat se rado kaj zalomi...
2. če obstajajo (dobri) opisi...jih je fajn dobro naštudirat...
Saj ne, da ne bi vsega tega zelo obro vedel. Ampak...

Tokrat se namenimo na Spodnji Rokav. Rokavi nam očitno res niso usojeni...saj se vedno kaj "zaplete". Vsaj kakšne večje dodatne nevarnosti tokrat ni bilo. Razen "klasičnega zdrsa". Ja, tu je še posebej vse naloženo in pošodrano in je torej potrebna skrajna previdnost. Tako da ja, tudi nevarnost zdrsa je večja kot kje drugje. Nenazadnje je zadnje čase odmeval nek sodni primer, ki se je nanašal na tragični dogodek na Spodnjem Rokavu.

Ob 4 v Šiški, tako da ujamemo bus ob 5. Kar nekaj planincev je gor, tudi poznani vmes. Par besed in nato vsak po svoji poti. Proti Škrlatici jih je veliko že štartalo pred nami. Kar nekaj jih prehitimo popoti, tudi cca 10 glavo skupino iz Bosne. Do rame Škrlatice, do koder je treba po markirani, smo v 3h10 od busa. Vse po planu. Tudi spust v Kotel poteka gladko in po planu. Ni nič posebnega, dobro je omožičen. V Kotlu pa se začne odisejada...

Kot rečeno, preslabo prebrani opisi, ker naj bi bili prehodi logični. In ne vem kako točno pade ideja, da gremo že hitro gor v melišče, ker so bile vidne neke stezice. Recimo. Prehod v skale je kazal, da ni nič uhojeno, nobenega možica, a teren je dopuščal prehode. Ne enostavne, en pošodran kamin je bil kar krepka II, ampak šlo je. In seveda vedno u mislimi, da bo šlo tudi nazaj...če slučajno ni prava pot. Ker je res kazalo, da pač ni prava... Ampak mogoče se pa izide. Pridemo približno do višine grebena, do približno 2460m. A do samega grebena vmes zazeva še globoka vrzel. Ni druge kot nazaj. Skrajno previdno čez izpostavljene in močno pošodrane police. Dejansko je bil tu teren hujši kot potem na "pravi poti". Vsaj do koder smo prišli.

Nič kaj uporabnega ne zgleda proti vrhu tudi v naslednjih grapah, kar daleč naokoli bo treba. In potem kot strela iz jasnega zadane - mi smo pravzaprav poskušali priti na Rogljavi Rokav, ne na Spodnji! 😬 Ko si nekaj daš v glavo in ne zares preverjaš "vseh dejstev", samo "tu gor nekje bo šlo" Ne vem, kdaj se mi je nazadnje zgodilo, da sem se namenil na čisto napačen vrh. 🙈

Približno 1h15 časa in veliko moči je šlo "v nič" zaradi tega dodatnega izleta. No ja, čisto v nič ne...saj je bila zanimiva izkušnja to raziskovanje podrtega terena. Zdaj smo na prav poti, saj je omožičena. Še nekaj prečenja in potem gor po grenečku. Po možicih. Dokler spet ne pridemo v slepo ulico. Naprej ne gre, obvoza tudi ni. Spet nazaj. Do zadnjega možica. Ampak druge variante od možica ni, kot samo naprej. Desno je absolutno preveč prepadna grapa. Še enkrat naprej. Še malenkost dlje od prej, ampak res neizpodbitno ne gre naprej. Samo dobrih 40m pod vrhom. Le zakaj bi bili možici tu. če ne gre naprej? Kasneje razmišljam, da je to morda sestop od abzajla?

Spet dol. Ene 3 možice nazaj. In iskanje prehoda čez tisto globoko prepadno grapo. Nekje mora biti. In res se pokaže možic na drugi strani grape. Samo eno mesto deluje, da gre čez. Nisem prepričan, če je to še vedno dvojka. Po opisih naj namreč nikjerne bi bilo več. Morda je tak občutek samo zato, ker ne vidim naprej, "za ovinek". In od tu nevem, kej je za prijet. Pogled od druge strani kaže, "da je". In ko ravno že v tretje preverjam vse oprimke in stope za na drugo stran, Mojca opozori na uro. Uf...ja, veliko časa smo že porabili. Še dodatno uro ob teh "lažnih" možicih 2x gor in dol. Do vrha je res samo dobrih 100m, ampak od tu je menda še kar dolgo prečenje v desno s še nekaj detajli...hja nič, tokrat bo treba gori priznati premoč.

Kar hitro sm iz Kotla spet na rami Škrlatice. Iz samote v obljudenem delu. V normalnih okoliščinah bi seveda potegnili do vrha teh 20min. Tokrat pa pač časa ni na pretek. Sestop dol. Hja, res je obljudena. Nikoli še nisem tu srečal toliko ljudi. Kako je šele danes na Triglavu...

Pri sestopu je že precej vroče. Zjutraj je bilo še sveže, celo oblačno in vetrovno, zdaj je precej bolj poletno. Mogoče mi je bilo tisto zjutraj bolj všeč. Ko se med obena kočama v Vratih vse poti združijo jih nekaj teče. "3 min do busa...koliko se vama mudi? A še mi laufamo?" Glede na to, da smo namensko izpustili vrh, bi bila 1h čakanja na naslednji bus res nesmiselna... Če je bil jutranji bus na pol poln, se zdaj tiščimo kot sardele. In s Čehinjo, ki je prav tako tekla zadnje metre sestopa s Triglava ugotavljava, da manjka samo še osebje, ki bi porivalo ljudi gor...pa bi bilo že podobno japonskim vlakom.

Na koncu vseeno lahko rečem, če tudi cilj (vrh) ni bil dosežen, vseeno zanimiva tura z veliko novega. Malo spominja na nedavni Ciprnik. Le da je bilo tokrat vseeno kar krajše (časovno) in znatno manj naporno.