Turski žleb (12.2.2022)

februar 13, 2022

Ja, samo žleb. Brez Turske gore. In to 2x!

"Še kdo za Turski žleb v soboto?" napišem. In še "ni za začetnike v zimskih razmerah.". Mišljeno je bilo seveda Turska, ne samo žleb. Javita se Domen in Tadej, Vesna si je tako ali tako že dolgo želela. Jaz tokrat štartam iz Štajerske in zmenjeni smo v Lučah.

Pri Domu planincev že kar precej polno. Tu prostora ni toliko, kot npr na Vršiču ali Ljubelju. Vsaj ne bo take gneče, kot na zadnjih dveh zimskih :) Nekaj pešačenja po asfaltu in nato po "smučarski progi" po skoraj ravnem terenu, nato pa se od Rinke naprej začne vzpin. Snega bore malo, v primerjavi z lanskimi zimskimi prizori tu. Lesene stopnice in mostiček, kjer pot preči tam še potoček Savinjo so povsem kopne. Kjer je sneg, pa deloma tudi poledenelo.

Strmina pod žlebom je močno kložasta. Ponekod drži težo, že par korakov kasneje pa se kloža zlomi pod težo...karakterja ;) Kar nekaj jih je že šlo pred nami, tako je bilo v žlebu tudi nekaj srečevanj. In "plazovi" majhnih kamenčkov, s katerimi je posejan cel žleb.

Razmere v žlebu odlične. Bolj ko ne cel je poledenel, dereze grabijo. Cepin pa z ratiščem ne gre ravno globoko, samo špička. Okel pa spet drži. Torej, super...če zaupaš opremi in v svoje sposobnosti. Ledena podlaga in znaten naklon pa ob kakršnh koli težavah in izgubi samozaupanja naredita svoje. Neidelaen položaj, s tem "močnejše oklepanje podlage", zarivanje cepinov v podlago bolj, kot bi bilo potrebno in s tem velika izgubljanje energije.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Napačno nastavljene dereze. Za vsaj 1, če ne 2 številki premajne čevlje in dereza se ni "usedla". Res nisem preverjal tega prej. Z Vesno smo že hodili skupaj pozimi, pa še "na frišno" je prišla s tečaja zimskega planinarjenja pri enem od dokaj znanih ponudnikov. Pravzaprav so ji tam nastavili dereze. Na lažjem terenu to ni idealno. Na ledenem 35° naklonu pa med gojzarjem in derezo ne sme biti "lufta". Seveda poletni gojzar in klasična dereza že sama po sebi nista tako idelana kombinacija kot zimski in avtomatska. A "stari mački" so tudi s tem preplezali marsikaj.

Sredi žlebi tudi ni najbolj primeren teren za snemanje in prenastavljanje derez. Tako počasi lazimo gor, a malo pod vrhom žleba z Vesno obrneva, Domna in Tadeja pa pošljem naprej. Dol bo še težje. Blagodejno na samozavest ni vplivala niti večina tistih, ki smo jih srečevali. Večinoma kot po jajcih, z 2 cepinoma in povsem očitno, izven cone udobja. Ne, ni to Viševnik, niti Mala Mojstrovka. Turski žleb je malo druga zgodba.

Na že malo manj strmem terenu, v spodnjem delu žleba, naju ujameta Domen in Tadej. V tistem trenutku se mi je zahotelo, da bi pa vseeno skočil gor, pogledat na drugo stran. Malo, da se segrejem. Pa tudi...ne, da bi kdaj ciljno hodil v hribe zaradi kondicije...ampak zdaj, ko so potrjeni Andi, jo je fajn vsaj ohranit na tem nivolju :) Aja, pa še glavni razlog...Savinjčanki, ki smo ju prej srečali sta govorili nekaj o zakopanem zakladu gor...da pa ga za nič na svetu ne gresta več iskat ;) Pogledal sem še proti Turski...a vseeno sestopil. Potem mi je bilo skoraj malo žal, ker čas bi še bil za vrh...

Čisto gornji del žleba posut s "spolzkim prahom", frišen suh sneg, ki na ledeni podlagi še poveča možnost zdrsa. Več tega suhega nesprijetega snega je tudi na par mestih ob skrajenm levem delu žleba, kjer so zameti.

Pri sestopu si ogledamo še novo nastajajočo kočo na Okrešlju. Objekt bo kar občutno večji od prejšnjega. Letos se menda odpre. Vsekakor bo za pogledat, kako bo zgledala v končni podobi. Bojo pa mnenja o njeni podobi verjetno še nekaj časa deljena. A navsezadnje...tudi večina današnjih koč je bila 100 let nazaj "modernih".