Mazohistična Gradiška (27.7.2024)

 Od vseh tur, ki sem jih do sedaj prehodil, mislim da je objektivno gledano - glede na teren - največji mazohizem prečenje od Bavškega Grintavca do Svinjaka. Ampak če res hočeš, lahko ob upoštevanju vremenskih razmer narediš "čisti mazohizem" iz neke precej bolj preproste zadeve...😅🙈 

V soboto po šihtu..."gremo neko ferato" pravi Jelena. "Pa nbi šla na Gorenjsko". Vmes mi nekako uide ideja o Gradiški, ki tako ali tako absolutno ni primerna za popoldne sredi poletja. Na vse ostale ideje, ki jih še naštevam, dobim odgovor v avtohtoni buščini "nejčm". 

Ok...pa gremo na roštiljado 😅 Seveda ob taki uri ne hodi nihče gor. Skala je razbeljena, enako je z varovali. Glede na to, da je (v senci) 32°C, je na soncu, kjer se žarki še odbijajo od skale, ta pa še z radiacijo oddaja toploto, verjetno kakih 45-50. 

Privlečeva se do balkona in debelo uro sediva v senci. Sledi še drugi del, ki je malo boljši, saj zaradi večje izpostavljenosti celo malo popiha. Da na Otmarjevi ne greva, je že hitro jasno. Ta se mi zdi, da je še bolj izpostavljena direktnemu soncu, z res nobene sence vmes. In še daljša.

Hmeljevi kapljico tako spijeva pod vstopom v Otmarjevo in sestopiva po poti, ki preči do Furlanove in v kamp. Na še enega mrzlega.

Ko človek ve, da se nekaj res NE dela...pa gre vseeno probat, če je res tako hudo...😅🙈