Prečenje Škrnatarica - Dovški križ (29.6.2024)

julij 02, 2024

Od prvega obiska Škrnatarice, sploh pa po obisku Dovškega križa, je bil "tisti greben vmes" v planu. Baje da "ni tako nemogoč". 😆 Je pa ozko časovno okno glede primernih datumov, če želiš na Škrnatarico po grapi. Enkrat zgodnje poletje. Tokrat je bilo že (skoraj) prepozno.

Sicer so bili plani za danes čisto drugačni. Za društvo bi moral voditi Grintovec čez Dolge stene. A ker prijav ni bilo, oz je bilo samo par "tagajstnih" se zmenimo, da društven izlet odpade in gremo nekaj bolj resnega 😅 To, kar sicer uradno za društvo ne bi smel vodit. Na tem mestu je umesna še zahvala (čisto resno, brez sarkazma) vsem, ki so se odjavili, oz so se hoteli prijavit pa se niso - da je šlo lahko to danes skozi 😆

Parkiranje v Črlovcu zaenkrat še normalno. To poletje bo še kaj za izkoristit...ker s septembrom je napovedano brezkompromisno ropanje planincev. Kot že poteka na glavnem parkirišču na koncu Vrat🤬

Dnevi so dolgi in vroči. Štartamo ob 6, a vročino in soparo že hitro začutimo. Klanec je neusmiljen. Od štarta do vstopa v grapo je samo po prečenju Črlovca nekaj ravnice, sicer pa stalno "grizenje kolen". Tudi v grapi ni strmina seveda nič manjša, je pa vsaj temperatura bolj prijetna 😁

V grapi se vidi, da smo za letos že malo pozni. V skoku je sneg že prekinjen. Tako je potrebno malo v desno na drytooling. Marko in Mojca nadaljujeta po skalah še malo dlje, z Majo se takoj ko je možno spet vrneva na sneg. Se pa hitro vrnejo občutki na "prave" zimske ture, saj gre najhitreje in najbolj elegantno s pikanje okla

V tisti zadnji skok na vrh se najprej zažene Marko. Malo negoduje, tudi sam se čudim, kaj se tako matra, lani je šlo kar zlahka čez. Ko je naposled le čez se začne pripravljat Mojca "em...a grem jst, ker ma štrik...da bosta potem varovani...". In hitro mi postane jasno, zakaj se je Marko tako matral. Kot da nekaj manjka...kakšen oprimek, morda stop...ali pa je od lani skala toliko bolj spolirana. Po kakšni minuti obupam. In probam levo od roglja. Tam je znatno lažje. Le dol ni za gledat, ker je precej bolj zračno. Dekleti s pomočjo varovanja potem nimata težav.

Razgled čudovit, v Amfiteatru še precej snega, nekaj jih je na Široki peči, a takrat že začnejo sestopat. Nismo dolgo na vrhu, v škrbino se abzajlamo in nadaljujemo greben.

Začetni del je širok in relativno lahek. Počasi se začne ožati in v nekem trenutku je potrebno dol, saj naravnost več ne gre. Na splošno naj bi veljalo, če hočeš čez čim lažje se moraš čim bolj spustiti na J stran. Morda smo ključni trenutek tudi zamudili, saj je svet naenkrat postal zeloo zoprno pošodran. Spodaj pa seveda prepad. Čisto počasi se premikamo malo dol, malo prečenja, spet malo dol, še kratek kamin, spet prečenje...a sedaj je že bolje, podlaga že postaja bolj stabilna.

Še ena ali 2 koti, počasi se zdi, da se bliža konec grebena. Aja, točno, okno še manjka. Še spust do okna pred zadnjim vrhom. Tu se abzajlamo. Šlo bi verjetno brez. Ampak sestop po zeloo pošodrani dvojki, kjer je na vrhu že narejeno lepo sidrišče, bi bil v tem trenutku povsem nepotrebno tveganje. Pa še novopečena mlajša pripravnica lahko kaže svoje znanje 😆

Na Dovškem Križu se zadržimo malo dlje. Tudi poklepetamo z Dolenjcema, ki sta prišla gor od Poldovega rovta in se vračata po isti poti. Malo poklepetamo, pošimfamo požrešne občinarje in ob teh stvareh popolnoma anemično PZS. A razen "2 minut za jezo" srce kar igra od radosti ob lepen dnevu in taki turi.😁

Sestop mimo bivaka, tam poklepetamo z dvojico, ki je namenjena na Rokav in potem hitro po melišču dol. No ja...prvi del ni tako hiter, saj je sam vstop v melišče že precej zdelan. Izstop pa...em...tu sem nam je zgleda zahotelo še malo več "pravega brezpotja in plezanja" in gremo preveč levo, kamor je sicer tudi vodila slabo vidna stezica, ki je pa vendar precej bolj adrenalinska od klasične.😅

Pred ohladitvijo v Triglavki bistrici Marko, že vajen štopanja v Vratih poskrbi, da nam ni potrebno nabijat asfalta. 😆