Prečenje Strelovec-Ute-Travnik-Krofička (28.7.2024)

Danes, ko je za popoldne slaba napoved, pa pride na vrsto ena taka...ne ravno najdaljša. Ehm... Ni prvič, da sem rahlo podcenil dolžine ture. Pač...se zgodi. Pri brezpotjih moraš vedno imeti v zavesti, da gre včasih kaj drugače od planov. Edini problem je, ko nekomu rečeš, da "tura ne bo predolga"😅

Spet sva od naše brezpotne družbe (aka AO Ruj) z Majo sama. Vzpneva se po nekdanji markirani poti od hotela Plesnik, mimo slapu Palenk. Pot je na hribi.net še vedno opisana kot markirana, čeprav že kar lep čas temu ni tako. Za silo je še sledljiva (ne sicer cel čas), nekaj zbledelih markacij tudi še vidimo. Od slapu gor se pot strmo vzpne in parkrat preči izpostavljena pobočja. Malo pod Rklijevo pečjo, kjer je pot prej prečila ozko polico, svojčas zavarovano z zajlo, pa je zgleda prišlo do udora in deluje prenevarno. Tako da sestopiva do potoka in na drugo stran na gozdno cesto. Tudi to so ujme močno zdelale.

Kakih 200 višincev hodiva po gozdni cesti in ko že začnem glasno razmišljat, da glede na zemljevid bi šlo kar po grebenu naravnost, se na ovinku pojavi močno zbledela markacija in nekaj, kar bi lahko bil možic. Nekaj časa tako strmo gor, še malo prečenja in prihod na dejansko markirano pot, kjer zavijeva levo proti Icmanikovi planini. Do vrha Strelovca ni več veliko, večinoma še po senci ob kar veliki sopari. Vmes še trop ovči...in večji del današnjega vzpona je opravljen.

Markirana pot poteka še nekja časa po grebenu, potem se umakne desno. Nemarkirana tudi ni slabo sledljiva. Ta se pred skalnim skokom na Ute umakne levo v škrbino. Ja, Ute niso del prečenja...čeprav se jih večkrat omenja v zvezi s tem prečenjem. Proti drugi škrbini levo od grebena se vmes pot malo izgubi. Skoraj že iščem neko "prvenstveno". Ta del pod Utami je tudi najzahtevnejši (če ne spet naprej kje...malo zgrešiš😅). In najbolj izpostavljen. Na par izpostavljenih poličkah so v pomoč napeljane vrvi. Po koncu prečenja pot pripelje v kotel, kjer pod gladko rahlo previsno steno stoji bivak pod Utami. Ok, to ni uradno ime. Niti ni uraden bivak. Uradno je Hotel 5* 😆

Izhod iz kotla je bolj po levi strani stene, kjer je prehod "okrašen" s štrikom. Naprej pa je pot slabše slednjiva. Greš bolj po občutku. Greva do naslednje stene in po robu travnika/grapi gor. Iz grape se travnik razširi, še vedno je strm. In sedaj ključno mesto: na greben vodita 2 grapi. Možicev ni, niti nisem pokukal v obe, pač pa po..."am bam" izbral levo. No, v resnici bolj zato, ker je od tam do Travnika nekaj manj zračne razdalje. Narobe!🙈

Grapa je strma in razbita. Mešanica trave, šodra in nepritrjenih kamnov. Konča se z rušnato zaporo. Desno je skala. "Samo pogledat skočim, da vidim, če gre". Močno razbita II. Po 5-6m ugotovim, da bo izredno težko dol, če bom še silil naprej in - če ta varjanta ni prava. No, prava tako ali tako zagotovo ni. To je jasno iz - vem, malo hudobno - določenih imen v vpisni knjigi na bivaku😅 Teh recimo 50m sestopa po napačni grapi je bil dejansko najtežji del ture. Sosednja je res neprimerno lažja... Pa je šlo kakih 30-40min, kar nekaj moči, in...taka stvar tudi slabo vpliva na psiho...

Do vrha Travnika je samo še malo grebena. Odpre se pogled na Krofičko. Ne zgleda daleč. "400m zračne linije" pravi Maja. Bo že res, če aplikacije tako kažejo. Ampak saj...malo dol, pa potem še max 100m gor. To res ni več daleč. A takoj sledi "nov udarec za psiho". Sestopajoča planinca. Eden malo poplezava in naenkrat odleti kakšna 2m, za njim pa se skotali velika skala. "O fak! Upam, da ga ni zadela!" Nekaj časa sedi na tleh, drugi je pri njem. Verjetno ne več kot minuto, a delovalo je kot cela večnost. V roki že imam telefon... če... Naposled le vstane in odkorakata dol.

Ta kratek del od Travnika do škrbine je spet šlo nekaj narobe. Kaj točno, moram še ugotoviti do naslednjega obiska. Ali gre pot direktno po grebenu, ali pa se spusti še nižje. Ker najina se je naenkrat končala v rušju. In potem kakih 30m prečenja in "borbe na življenje in smrt". Ok...prečenja Bavški Grintavec - Svinjak vseeno ne dosega 😅

Dogodki zadnje ure so pustili rahle posledice in potrebne je nekaj "čustvene manipulacije" kot "tako blizu je vrh, že ju3 ti bo žal, če obrneva", pa čisto tehnično-logičnih razlag "tam je za dol markirana pot, tu bi pa spet mogla iskat prehode". Da ponovno naraste motivacija😆 Še za teh zadnjih 15min do vrha. Dol bo že lažje. Ta del je spet lepši. Nekaj lepega poplezavanja.

Slabih 6h30 do vrha je malo več, kot sem računal. Tudi 1700 višincev je malo več. Seveda pri obojem del odpade na "napačne odločitve" in iskanje prehodov, kar je čar brezpotij oz neoznačenih poti. Naslendjič bo hitreje...a manj zanimivo😅 Kakorkoli, na vrhu se ne zadrživa dolgo, saj se okoliški vrhovi že zapirajo. Nekje pod Puklovco prvič zagrmi. Kakih 10min nad Klemenčo jamo prve kapljice. Iz kapljic vedno debelejše kaplje. Nekaj časa vztrajam brez palerine, saj bom tako ali tako bolj moker od švica kot dežja. No, pod Klemenčo jamo si premislim, saj niti gost gozd ne ustavi več tuša. Prvi naliv se po kakih 10min umiri, druga, znatno močnejša runda pride, ko ravno sestopiva in strmega dela. Dobesedno se je utrgal oblak. Tistih 600-700m gozdne ceste do Doma planincev je ena sama neprekinjena luža. Na analizi ture pride informacija, da je v koncu Logarske doline spet prišlo do katastrofe... Kot se kasneje izkaže...še hujše, kot prejšnji teden... 😬